Košarica

Pretekle razstave

Milan Jaros: V betonski prestolnici

By 25. 1. 2012 maj 12th, 2019 No Comments

Milan Jaros
V betonski prestolnici

25.01.2012 – 5.03.2012
20:00

Čongčing je verjetno največje velemesto na svetu, za katerega še niste slišali – znotraj njegovih upravnih meja živi 32 milijonov ljudi, na urbanem območju pa X milijonov. Postal naj bi prihodnost Kitajske, razpotje, preko katerega si bogastvo z obalnih pokrajin utira pot v še vedno obubožano zaledje.

Milan Jaros
V betonski prestolnici

Milan Jaros se je rodil leta 1979 v Pragi na Češkem. Po šolanju na Srednji šoli grafičnih umetnosti (1994–1998) se je odločil za študij fotografije na praški akademiji FAMU (Fakulteta za film in televizijo) in ga zaključil leta 2004. Že v času študija je posnel reportažo o Romih na Slovaškem in se navdušil za dokumentarno fotografijo. Trenutno kot fotoreporter dela za češki tednik Respekt (www.respekt.cz), ki slovi po raziskovalnem novinarstvu in poglobljenih prispevkih. Jaros se v svojem fotografskem opusu loteva zlasti družbenih vprašanj, kot so širjenje rasizma v Vzhodni Evropi, homoseksualna prostitucija in okoljske teme, snema pa tudi reportaže na kriznih območjih, denimo v Gruziji, Libanonu in Izraelu.

Njegova dela so objavljena v medijih kot so The New York Times, International Herald Tribune, l’Hebdo, Courriere International, Chicago Tribune, Respect in Reflex. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim nagrado UniCredit Bank za mladega fotografa (2009), prvo nagrado v kategoriji ‘Vsakdanje življenje’ na natečaju Czech Press Photo 2009. Istega leta je prejel štipendijo župana mesta Prage ter drugo nagrado na Unicefovem fotografskem natečaju. Leta 2010 je bil ponovno nagrajen na natečaju Czech Press Photo 2010, kjer je prejel tretjo nagrado v kategoriji ‘Spot News’ in častno omembo v kategoriji ‘Vsakdanje življenje’.

V betonski prestolnici

Na celodnevnih kilometrskih sprehodih pogled naprej ostaja enak. Skozi smog in oblake na obzorju se pojavljajo silhuete vedno novih nebotičnikov. Tako veliko jih je, da celotna dvajsetminutna vožnja s taksijem na železniško postajo poteka skozi eno samo ulico trideset- do petdesetnadstropnih ne popolnoma dokončanih sivih stavb. Smo v mestu, ki je morda najambicioznejši urbanistični projekt naše dobe, v kitajski različici Batmanovega mesta Gotham, v osrednjekitajskem mestu Čongčing.

Čongčing je verjetno največje velemesto na svetu, za katerega še niste slišali – znotraj njegovih upravnih meja živi 32 milijonov ljudi, na urbanem območju pa X milijonov. Postal naj bi prihodnost Kitajske, razpotje, preko katerega si bogastvo z obalnih pokrajin utira pot v še vedno obubožano zaledje. Pekinška oblast bi iz tega megalopolisa na reki Jangce rada naredila kitajsko različico Chicaga, ki je v 19. stoletju predstavljal vkrcevalno ploščad, prek katere se je bogastvo z vzhodne obale stekalo na zahod. Centralna vlada v ta namen v mesto vlaga milijarde dolarjev. Lokalno gospodarstvo raste dvakrat hitreje, kot je kitajsko povprečje, tuja podjetja pa vse bolj sledijo domači politiki. Tu lahko svojim delavcem izplačujejo nižje plače kot na vzhodni obali, kjer je delavskih stavk iz leta v leto več.

Vzpon Kitajske se je začel pred tridesetimi leti okrog obalnih mest Šanghaj, Šenžen in Guangžou – v odvisnosti od tujih vlagateljev, ki so proizvajali poceni blago za izvoz v Evropo in Ameriko. Čongčing pa je drugačen. Vanj vlagajo večinoma kitajska podjetja, devetdeset odstotkov tamkajšnje proizvodnje pa se proda na Kitajskem. To mesto je kitajski megalopolis za Kitajce.

Čongčing dandanes simbolizirajo žerjavi. Ti so najvišje točke na obzorju in verjetno ni ulice v mestu, iz katere se jih ne bi videlo. Celo v primerjavi z že tako visokimi kitajskimi standardi ti železni stroji delajo z dih jemajočim tempom. Vsako leto morajo zgraditi dovolj naselij za milijon ljudi, ki se priselijo v urbana območja, saj se bo v naslednjih desetih letih iz podeželskih območij priselilo deset milijonov ljudi. Mesto že zdaj pestita večni hrup in smog, ki večino leta zakriva sonce.

Pod nebotičniki in pod ambicioznimi načrti, ki so predstavljeni v muzeju urbanizma, ostajajo otoki sveta, ki izginja. Preživeli so v obliki eno- ali dvonadstropnih hiš, ki jih bodo porušili v prihajajočih mesecih. Možje posedajo na stopnici pred vrati, z nogami v lavorju tople vode. V majhni delavnici deset žensk šiva oblačila. Novi pubi in karaoke bari se odpirajo neposredno pod betonom novih betonskih nadvozov. V enem od njih prav zdaj nek moški poje kitajsko balado, ženske pa sedijo na plastičnih stolih in se pripravljajo, da bodo zaploskale.

Tomas Lindner – Respekt, Praga, november 2011

Prevod:Alenka Ropret
Selektor in producent:Emzin, Zavod za kreativno produkcijo
Koproducent:Galerija Fotografija

Milan Jaros

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply