Košarica

Pretekle razstave

Uroš Abram – Požrešnost

By 7. 2. 2015 maj 12th, 2019 No Comments

Uroš Abram
Požrešnost

12.03.2015 – 8.04.2015
19.00

Razstavo bo otvoril N’Toko. Projekt Požrešnost se je najprej porodil za knjižno predstavitev. Švedska založba The New Heroes and Pioneers je k sodelovanju povabila 7 mladih avtorjev. Vsak je pripravil projekt na temo 7 smrtnih (naglavnih) grehov, ki so jih prenesli na področje kulture.

Uroš Abram
Požrešnost

Otvoritev razstave: četrtek, 12. marec 2015 ob 19. uri.

Razstavo bo otvoril N’Toko.

Vodstvo po razstavi: četrtek, 26. marec 2015 ob 18. uri. Vodi Uroš Abram.

Fototok – pogovor ob razstavi: torek, 31. marec 2015 ob 19. uri. Sodelujeta Uroš Abram, N’Toko. Moderatorka pogovora: Carmen L. Oven

 

Projekt Požrešnost se je najprej porodil za knjižno predstavitev. Švedska založba The New Heroes and Pioneers je k sodelovanju povabila 7 mladih avtorjev. Vsak je pripravil projekt na temo 7 smrtnih (naglavnih) grehov, ki so jih prenesli na področje kulture. Knjiga izide marca 2015.
Uroš Abram je izmed grehov izbral požrešnost, predvsem v navezi z lastnim poklicnim udejstvovanjem v zadnjem letu. Po študiju fotografije na praški FAMU se je vrnil v Slovenijo, kjer je zelo aktiven na področju avtorske fotografije, kljub temu pa eksistenčno odvisen od drugačnega dela s fotografijo. Delo kreativnega fotografa in fotoreporterja na Mladini je, še posebej po povabilu omenjene švedske založbe, nanj delovalo kot katalizator in ga usmerilo k preizpraševanju in ovrednotenju lastnih fotografskih namenov ter učinkovitosti v poplavi vizualnega.

Kako hiperprodukcijo vizualnega doživlja sam in kam nas le ta pelje, je osrednja tema razstavnega projekta Požrešnost.

———————————————–
Požrešnost

Uroš Abram je v prvih treh mesecih delovanja kot Mladinin fotograf posnel približno 20 tisoč fotografij. Številka se sliši ogromna, vendar nas v kontekstu vsakodnevne izpostavljenosti množici podob, pravzaprav ne bi smela presenetiti. V projektu in razstavi Požrešnost Abram razmišlja prav o tej inflaciji podobe, katere začetkom lahko sledimo že vsaj nekje od Kodakovega slogana »You Press the Button, We Do the Rest«. Fotograf, razpet med svojim umetniškim in novinarskim delovanjem, dano situacijo nedvomno občuti akutneje in nanjo zre z drugačnim pogledom. Kakšna je v tej poplavi podob sploh še lahko vrednost ene same podobe, pa čeprav še tako kvalitetne? Kakšen je odnos med nenehnim in nereflektiranim »škljocanjem« in premišljeno zasnovano podobo? To so vprašanja, ki jih projekt Požrešnost zastavlja najočitneje, vendar se kot nasprotujoče tej črno-beli situaciji izrisuje dejstvo, da projekt nastaja prav na osnovi te hiperprodukcije. Inflacija fotografij postane osnova razmisleku in konceptualnemu pristopu k problemu, dvojnost »poplave« fotografij in poglobljenosti, pa se odvija tudi na materialnejši ravni projekta.

Avtor je domači kuhinjski prostor v dolgotrajnem postopku, skoraj performansu, popolnoma prelepil s fotografijami, nastalimi v začetnem času fotografiranja za Mladino. Mimogrede, okoli 5.000 v kuhinji razstavljenih fotografij, je približni ekvivalent številu podob, ki se jih na internetu objavi v eni sekundi in kot taka, ta številčnost niti ni pretiravanje, je le ilustracija. Požrešna, s fotografijami preplavljena kuhinja, je požrešna prav toliko, kot smo požrešni sami. Natančenje, kot je požrešen naš ego, katerega nenasitna samopodoba se danes v veliki meri hrani in ustvarja prav prek objavljanja fotografij. Kontrapunkt fotografsko, estetsko in mentalno nezahtevnemu kopičenju podob, Abram vzpostavlja z raznolikim fotografiranjem prav teh nakopičenih podob. »Internetno« preplavljeno kuhinjo je nato fotografiral z različnimi fotografskimi tehnikami, med katerimi se znajdeta tudi iz njegovih prejšnjih del znana »camera-oralis«, torej kamera obskura z usti, in svojevrsten paradoks – fotografija s fotografijami. V nekakšnem višku požrešnosti je iz razstavljenih fotografij sestavil preprosto kamero obskuro, s katero je nato fotografiral te iste fotografije. V čudovito stopnjevanem paradoksu so torej fotografije fotografirale same sabe – kot tudi požrešni ego z zadovoljstvom zre samega sebe. Zgoraj omenjeni kontrast kvantitete proti kvaliteti, se požrešno združi v samem sebi, masa fotografij omogoči drugačen pogled sama nase. S povzeto mislijo Vilema Flusserja pa še: »škljocar« fotografira različne motive na vedno isti način, fotograf pa isti motiv na vedno drugačen način.

Iza Pevec

 

 

Uroš Abram

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply