Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tihožitja
Info
Motiv tihožitja je v polju vizualne umetnosti zgodovinsko eden najpogosteje reprezentiranih in začetke tihožitnih podob lahko zasledimo že v stenskem slikarstvu starih civilizacij. A motiv, ki je bil vse od renesanse naprej priljubljena upodobitev številnih umetnikov, se v 19. stoletju začne izrazito povezovati z ženskimi umetnicami. Ženskam namreč ni bilo dovoljeno obiskovanje likovnih akademij, preučevanje golega telesa ter slikanje večfiguralnih kompozicij in v svojem delu so bile zamejene na slikanje intimnega sveta interierjev, portretov in tihožitij. Tematika ženske in ženstvenosti je v njenem delu vseskozi prisotna, ne le v samem izboru motiva temveč v njeni lastni interpretaciji serije. Tihožitje lahko beremo npr. skozi pisanje Linde Nochlin, ki med drugim postavlja vprašanje, kaj naredi določeno umetniško delo »žensko« oz. »ženstveno«, ali sploh lahko govorimo o ženskem slogu in motivu, kot je bila vse prepogosto praksa v umetnostni zgodovini. Mucik se v svoji seriji Tihožitje glasno sklicuje na preteklo tradicijo, na kar opozarja že sam način upodobitve – fotografije so predstavljene v monumentalnih zlatih okvirjih, ki aludirajo na kolekcionarske zbirke preteklih stoletij. Tehnično pa je serija vse prej kot tradicionalna, saj se z uporabo metode skeniranja odmika od klasičnih fotografskih pristopov. Kljub pomembnim zgodovinskim referencam pa fotografije Tilyen Mucik vsekakor niso zamejene na zgolj feministično branje in delujejo tudi brez referenčnega ozadja. Njeno glavno vodilo je lastna ljubezen do cvetja in pritajenega sveta tihožitnih predmetov, ki za umetnico ostajajo predmet fascinacije.
Hana Čeferin
Tilyen Mucik
CV
Tilyen Mucik (1995) je leta 2018 na Visoki šoli za storitve (VIST) diplomirala z diplomskim delom Flora Femina – združevanje ženskih in botaničnih motivov v polju fotografije. Leta 2013 je prejela prvo nagrado festivala Tresk za najboljšo koncertno fotografijo, leta 2018 pa posebno omembo žirije. Na festivalu Rovinj PhotoDays je leta 2018 s serijo ‘’Pink’’ prejela drugo mesto v kategoriji ‘’Umetniški koncept’’. Njena dela so bila razstavljena v Sloveniji in tujini (Layerjeva hiša – Kranj, Muzej za umetnost in obrt – Zagreb, Muzej sodobne umetnosti Metelkova – Ljubljana, Galerija Photon – Ljubljana, Cirkulacija2 – Ljubljana, Sant Pau Recinte modernista – Barcelona, Slovenski etnografski muzej – Ljubljana, P74 – Ljubljana) in objavljena v britanskih (Wotisart?, SemiMagazine), ameriških (Float magazine, Shuba magazine, F-stop magazine) in kanadskih (Terroir magazine) spletnih in tiskanih revijah. Podiplomski študij fotografije trenutno nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.