Košarica

Prihodnje razstaveza prvo stran

Joco Žnidaršič // Tito in fotoaparat

By 19. 5. 2020 22 maja, 2020 No Comments

Joco Žnidaršič
TITO IN FOTOAPARAT

25. 5. 2020 – 26. 6. 2020
00

4.maja 1980 je v ljubljanskem Kliničnem centru umrl Josip Broz Tito, karizmatični vodja bivše države SFRJ. V državi praktično ni bilo tiskanega medija, ki o novici ne bi poročal, dogodek pa je opremil tudi naslovnice časopisov po vsem svetu, od Der Spiegela do New York Timesa. Številne med ikoničnimi fotografijami, ki so spremljale objave, pa so prav fotografije Joca Žnidaršiča, mojstra fotografije in po spletu okoliščin uradnega fotografa Tita na njegovih obiskih v Sloveniji.

Joco Žnidaršič
TITO IN FOTOAPARAT

JOCO ŽNIDARŠIČ, TITO IN FOTOAPARAT

4. maja 1980 je v ljubljanskem Kliničnem centru umrl Josip Broz Tito, karizmatični vodja bivše države SFRJ. V državi praktično ni bilo tiskanega medija, ki o novici ne bi poročal, dogodek pa je opremil tudi naslovnice časopisov po vsem svetu, od Der Spiegela do New York Timesa. Številne med ikoničnimi fotografijami, ki so spremljale objave, pa so prav fotografije Joca Žnidaršiča, mojstra fotografije in po spletu okoliščin uradnega fotografa Tita na njegovih obiskih v Sloveniji.

Karierna pot Joca Žnidaršiča je prav tako zanimiva, kot fotograf sam. Nekdanji študent medicine je še v času študija začel reportersko pot pri časopisu Tribuna, kasneje pa pri Tovarišu in Delu. Je prvi fotograf, ki je leta 1977 za svoje delo, med drugim urednika fotografije pri Delu, prejel nagrado Prešernovega sklada. Istega leta pa je bil tudi prvi Slovenec, ki je dobil nagrado World Press Photo za dramatično sekvenco reševanja konja na poti na Triglav. Njegove fotografije so znane po uprizarjanju ljudi skozi najbolj iskren in humanizirajoč objektiv. Tega je usmerjal tako v napete fotoreportaže iraško-iranske vojne, letalske nesreče na Korziki, osamosvojitvene vojne v Sloveniji, pa tudi v portrete vodilnih politikov. Na fascinantno mesto Titovega fotografa je bil dodeljen v službi za časopis Delo v 70. letih. Po naključju je nadomestil sodelavca, ki je bil ravno na dan fotografiranja Tita ob njegovem obisku v Predosljah bolan, fotografije pa so bile uredništvu (in Titu) tako všeč, da ga je od takrat naprej fotografiral povsod.[1] Spremljal ga je po vsem svetu, mu sledil na slavni obisk Kitajskega zidu, v države neuvrščenih, kot je Šri Lanka, in drugam.[2]

Voditelji velikih držav so imeli od samega izuma medija ob sebi mnogo fotografov, propagandi njihovih vlad pa je fotografija služila že vsaj od 19. stoletja, ko je angleška kraljica Viktorija izdala fotografski album svojih carte-de-visite portretov, ki je postal prodajni hit v Angliji.[3] Zaradi svoje specifične narave uprizarjanja objektivnega je bila fotografija močan medij za sporočanje »resnice«. Ta je bila jasno lahko zmanipulirana s kadriranjem in uprizarjanjem, a v očeh javnosti še vedno najbolj verodostojna. Tito se je, kot velja za vse velike vodje držav tega časa, dobro zavedal njene moči. Njegove fotografije so pomagale ustvarjati pravi kult osebnosti, ki se je hitro razširil med prebivalci SFRJ. Imele so jasno funkcijo širjenja podobe, ideologije in pridobivanja podpore pri ljudstvu, ki se je lahko istovetilo z mnogoterimi podobami Tita – Tito s psički, otroci, pri gledanju razstav, narave, pa tudi sproščenega, s kozarcem viskija ali cigaro. Veliko manj znana pa je množica fotografij Tita, ki fotografira tudi sam.

Pri Žnidaršičevih fotografijah je zanimivo prav to, da je fotografiral tudi takšne prizore, ki jih drugi fotografi morda niso opazili, ali pa jih niso smatrali za pomembne. Nikoli ni delal protokolarnih, togih slik politikov, temveč jih je želel predstaviti na način, na kakršnega je fotografiral običajne ljudi, na primer v ganljivi seriji revnih prebivalcev Kozjanskega. Tako je nastala cela množica podob, ki Tita predstavljajo v nekonvencionalnih kadrih. Med njimi je serija portretov predsednika, ki je osredotočena prav na njegov odnos s fotoaparatom. Zelo rad je namreč fotografiral tudi sam in na fotografiji iz Dražgoš admiralu Vidoviču npr. na mestu predaja svoje polaroide. Med drugim je Žnidaršič za časopis Delo dejal, da mu je Tito nekoč pripomnil, da ima boljši fotoaparat od njega. Joco je nazaj pripomnil, da on pa bolje fotografira. Sicer kočljiva izjava je k sreči naletela na smeh predsednikove žene Jovanke.[4]

Poleg propagandne funkcije fotografije, se je Tito zavedal tudi njenega umetniškega potenciala. Republiške razstave fotografije  so bile pogosti in pomembni dogodki, ki so že sami po sebi kazali na predsednikovo ljubezen do fotografskega medija. Prvič pa je v seriji nenamernih portretov tudi sam predstavljen kot fotograf. Fotografije niso bile del propagandnega narativa, pač pa predstavljajo jugoslovanskega vodjo pri morda nenavadnem hobiju. Kot je ob Žnidaršičevih fotografijah Tita zapisal že Bogdan Pogačnik: ”Čeprav gre v zbirki – pa bodisi je Tito slikan sam ali v družbi z drugimi – v bistvu ves čas za lik enega človeka, ta predstavitev nikoli ni režimsko napihnjena, ni stilno patetična, ampak vselej blaga in demokratična, preprosta in neposredna”.[5] Na nekaterih fotografijah se zdi, kot da Žnidaršič fotografira Tita in Tito Žnidaršiča, oba pa izkazujeta veselje do medija – eden z nasmehom in kamero kot subjekt fotografije, drugi kot njen strastni dokumentarist. Skozi dvojni objektiv fotografa in fotografskega subjekta smo v fotografijah Joca Žnidaršiča opomnjeni na fascinantnega moža, razburljiv čas v zgodovini ter vsesplošno ljubezen do fotografije.

 

Hana Čeferin

 

[1] Veso STOJANOV, Telefoto je bil včasih tudi norišnica, Delo, 25. 2. 2019 (dostop na: https://www.delo.si/novice/slovenija/tele-je-bil-vcasih-tudi-norisnica-150764.html).

[2] Tadej GOLOB, Joco Žnidaršič: “Fotografija je danes tudi galerijsko blago, zlasti v Ameriki!”, Metropolitan, 24. 5. 2007 (dostopno na: https://www.metropolitan.si/scena/joco-znidarsic/).

[3] Več v: Helmut GERNSHEIM – Alison GERNSHEIM, The History of Photography, London 1969.

[4] Veso STOJANOV, Telefoto je bil včasih tudi norišnica, Delo, 25. 2. 2019 (dostop na: https://www.delo.si/novice/slovenija/tele-je-bil-vcasih-tudi-norisnica-150764.html).

[5] Bogdan POGAČNIK, Uvod, v: Tito. Fotografije z obiskov predsednika Josipa Broza Tita v Sloveniji. 1974–1977, Ljubljana 1977.

Joco Žnidaršič

Rojen 20. marca 1938 v Šoštanju. Leta 1963 je absolviral na ljubljanski medicinski fakulteti. Že med študijem se je začel ukvarjati z reportažno in umetniško fotografijo in se je pozneje tej dejavnosti povsem posvetil. Delal je kot fotoreporter pri Študentski tribuni, TT-ju Tovarišu, od leta 1974 pa do upokojitve kot urednik fotografije pri časopisnem podjetju Delo.

Poleg novinarskega dela je ustvaril številne fotomonografije, ki so mu prinesle sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Omenimo naj le samostojne fotomonografije: Foto Joco Žnidaršič, Ljubljana, Bohinj, Slovenski vinogradi, Pot k očetu (himalajski potopis), Dobimo se na tržnici, Golf na Slovenskem, Deset let je Slovenija država, Moja Slovenija, Lipicanci, Najlepša pot zeleni prstan Ljubljane ter Ljubljana lepa in prijazna, na katere se je kritika odzvala z visokimi ocenami, knjižno občinstvo pa z dobrim sprejemom.

Zasnoval in uredil je še dvajset drugih fotomonografij, v katerih je imel tudi pomemben fotografski avtorski delež. Med njimi so bile posebej uspešne: Zakladi Slovenije (prva izdaja), Vojna za Slovenijo, Lepa Slovenija, Planica (I.. in II.) in Slovenija lepotica Evrope.

Joco Žnidaršič je mednarodni mojster umetniške fotografije – EFIAP. Prejel je več kot petdeset domačih in tujih nagrad in priznanj za svoje delo. Nekatere najpomembnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo, nagrada »Consortium veritatis« – najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Je prvi prejemnik nagrade »World Press Photo« na Slovenskem. Leta 2009. ga je predsednik republike Slovenije Danilo Turk odlikoval z »Zlatim redom za zasluge« za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane, leta 2017 pa ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z »Redom za zasluge«, ki ga je prejel kot soavtor v skupini ustvarjalcev akcije »Slovenija moja dežela«.
Deluje kot svobodni fotoreporter in solastnik založbe Veduta AŽ, d.o.o., ki izdaja fotomonografije.

Pomoč pri realizaciji razstave: