Košarica

Pretekle razstave

Tihomir Pinter: Vintage

By 12. 9. 2013 maj 12th, 2019 No Comments

TIHOMIR PINTER
Vintage

5.11.2013 – 7.12.2013

ljudno vabljeni na odprtje razstave v torek, 5. novembra 2013, ob 19. uri Razstava ponuja vpogled v delo mladega umetnika, ki še preden si utre svojo pot, preizkuša in stopa po že uhojenih poteh, je zagotovo zanimiv: negotovosti, iskanja, ter radostne najdbe drobcev iz katerih bo v naslednjih letih zgrajen »Pinter«.

TIHOMIR PINTER
Vintage

ZGODNJA DELA
1961 – 1975

Vljudno vabljeni na odprtje razstave v torek, 5. novembra 2013, ob 19. uri.

Uro pred odprtjem, ob 18. uri, nas bo po razstavi popeljal avtor razstave Tihomir Pinter.

VODSTVO AVTORJA PO RAZSTAVI
torek 26. novembra 2013 ob 18. uri.

 

Zgodnja dela Tihomirja Pinterja, ki je danes prepoznaven predvsem po »železarski fotografiji« in portretih slovenskih umetnikov, so širši javnosti takorekoč neznana. Videli so jih morda njegovi sodobniki, saj so bila vsa, z izjemo ene same fotografije na tokratni razstavi, v času svojega nastanka nagrajena in razstavljena v okviru fotografskih natečajev Foto zveze Jugoslavije. Tokrat so prvič razstavljena samostojno.

Vintage
Termin vintage v fotografiji označuje tisto fotografijo, ki je bila izdelana v času posnetka le te oziroma največ pet let od nastanka, kar je splošno sprejeta časovna meja. Zelo jih cenijo zbiralci, saj predstavljajo fotografovo prvotno in najzgodnejšo interpretacijo. Ker so narejene s fotografskimi materiali, sočasnimi z nastalim posnetkom, so cenjene tudi zaradi povsem tehničnih značilnosti, povezanih z izdelavo fotografij (npr. zdajšnji fotografski papirji za izdelavo fotografij po mokrem postopku se razlikujejo od nekdanjih papirjev po vsebnosti srebrovih halogenidov, fotografija izdelana z danes dostopnimi materijali ni povsem enaka tisti izpred petdesetih let ).
Poleg prvotne fotografove interpretacije ponujajo tudi dokaz o kakovosti izdelave fotografij, malomarno izdelana fotografija preizkusa časa namreč ne bo prestala, saj porumeni, zbledi itd.
Pinter, ki svoje fotografije dosledno izdeluje sam, se kot kemik po izobrazbi še posebej zaveda kemičnih lastnosti uporabljenih materijalov in posledic nedosledne uporabe. Razstavljene fotografije so stare štirideset do petdeset let, a se jim čas, razen obvezne patine – črna barva postane mehko črna, ne pozna.

Zgodnja dela
Vpogled v delo mladega umetnika, ki še preden si utre svojo pot, preizkuša in stopa po že uhojenih poteh, je zagotovo zanimiv: negotovosti, iskanja, ter radostne najdbe drobcev iz katerih bo v naslednjih letih zgrajen »Pinter«.
Leta 1961, pet let zatem, ko je začel fotografirati, je prvič razstavil eno od svojih fotografij. V leto 1961 datira tudi najstarejša fotografija na razstavi, izbor pa nato sledi fotografijam iz prvih 15 let njegovega kontinuiranega razstavljanja del v okviru Foto zveze za pridobitev naslova mojster fotografije.

Tihomir Pinter se je rodil v hiši, kjer je bila fotografija doma. S fotografijo se je ukvarjal že oče, kasneje tudi brat, on pa se je z opazovanjem očetovih fotografij na steklo kratkočasil že kot otrok. V teh okoliščinah si je tudi sam zaželel fotoaparat in ga dobil pri osemnajstih letih. Od takrat naprej tudi fotografira. Je samouk, ki od zgodnjih najstniških let naprej redno obiskuje razstave vizualne umetnosti in aktivno razmišlja o videnem. V času obiskovanja srednje šole v Ljubljani ga je navdušila železarska fotografija Slavka Smoleja.
Fotografije se je učil tudi kot aktiven član foto-klubov: Sarajevo (1958-60), Zagreb (1960-65), Smederevo (1965-68), Beograd (1968-70) in Ljubljana (od 1970 član Fotogrupe ŠOLT) . Fotografi predvojnih generacij, tudi največja svetovna imena, nimajo uradne fotografske izobrazbe, saj takrat niti ni obstajala.
V obdobju po drugi svetovni vojni so v Sloveniji in takratni skupni državi Jugoslaviji organizirane fotografske aktivnosti potekale predvsem v krogu foto klubov. Ti so bili zelo aktivni na področju izobraževanja (predstavitev in analiza dela članov kluba, omogočanje dostopa do fotografske literature – knjige, revije z aktualnim fotografskim dogajanjem v svetu) ter na področju organiziranja fotografskih natečajev in razstav ter možnostjo pridobivanja naslovov v okviru fotografske zveze. Institucionalizirana formalna izobrazba v okvirih šolskega sistema torej ni obstajala, je pa Fotografska zveza naziv mojster fotografije podelila tistemu fotografu, ki se je na natečajih uvrstil v selekcijo za razstave in tako razstavil najmanj petdeset svojih del. Razstavljena dela so morala pripadati različnim žanrom, avtor je moral pokazati obvladovanje medija, oboje pa je značilno za Pinterjeva zgodnja dela.
Pridobivanje naziva mojster je bila takrat edina šola, najuspešnejši fotoamaterji so postali uspešni profesionalci (npr. Tone Stojko, Joco Žnidaršič, Janez Pukšič, Dragan Arrigler, Božidar Dolenc, Miško Kranjec in mnogi drugi).

Nekaj izhodišč Pinterjeve fotografije
Ne mara bliskavice in je tudi ne uporablja, vedno izkorišča dano svetlobo.
Najpomembnejša pri koncipiranju podob je zanj kompozicija.
Ni strogo zavezan načelom »straight fotografije«, ki poudarja odsotnost manipulacije, kadriranje s fotoaparatom (črni rob) in je v sedemdesetih letih v fotografiji vplivala na modernistično estetiko fotografije. Dopušča kadriranje podobe z izrezom prvotnega posnetka, manipulacij v temnici se poslužuje minimalno.
Svoje fotografije izdeluje sam. Delo v temnici je zanj zelo pomembno ter tudi ustvarjalno. Posnetek še ni fotografija, ki v celoti predstavi avtorjevo vizijo. Šteje končna podoba na fotografskem papirju z izbranimimi tonskimi vrednostmi .

Motivni svet
Pinterja se je v svojem zgodnjem obdobju fotografiranja ob »železarski fotografiji« veliko ukvarjal tudi z ulično (street) fotografijo, v takratnih fotografskih krogih Jugoslavije so prednost dajali izrazu »life« fotografija.
Ta obravnava življenje zunaj ateljeja, človeštvo, družbo. Vsebuje elemente spontanosti in ne predvidljive manipulativne narave studijske fotografije. Nekateri »ulični« fotografi menijo, da mora biti fotografija pristna, nezaigrana in posneta brez vnaprejšnjega privoljenja subjekta. Če le dopušča subjektom, da vstopajo in zapuščajo prizorišče po lastni volji in kadarkoli si to zaželijo, je lahko posneta kjerkoli. Razvoj »street« fotografije je tesno povezan s pojavom majhnih, prenosnih in dovolj hitrih fotoaparatov v začetku 20. stoletja, svoj največji razvoj pa doživlja do zgodnjih 70-ih let 20. stoletja.
Pinterjev pristop k fotografiji je bil že zelo zgodaj zelo sistematičen, vedno je na izbrano temo pripravil fotografski esej, npr. vsakdan na ulici, brezdomci, ljudje pri delu, soline v Sečovljah, nasadi hmelja v Savinjski dolini, obisk romskega naselja , portreti železarjev v različnih železarnah širom Jugoslavije, detajli predmetov v železarnah …
Raznovrstnost motivov v zgodnjem obdobju je bila pogojena tudi s pridobitvijo takrat edine možne izobrazbe, naziva mojster fotografije. Potrebno se je bilo dokazati z obvladovanjem medija, različnih žanrov ter izdelave fotografij. »Fotografiral sem vse«, pravi. Nekatere fotografske teme so bile odvisne tudi od sočasnega tehnološkega razvoja, npr. od dostopnosti teleobjektiva, ki je šele v sedemdesetih postal dostopen širši množici, do preizkušanja grafičnega filma – nizko občutljivega, kontrastnega rastrskega filma.
Ne glede na obravnavan motiv sta v ospredju njegovih podob konstantno dve glavni karakteristiki, dve osrednji osebni zanimanji, srž njegovega fotografskega pogleda.
Pinter kot fotograf rad spremlja ljudi ob delu. Začel je z železarsko fotografijo in po naključju nadaljeval s portreti slikarjev v ateljejih. Pri fotografiranju obojih ni delal nobenih razločkov, zanj je bilo fotografirati slikarje enako kot delavce v železarnah, le svetloba v železarnah je veliko bolj nepredvidljiva in izmuzljiva. Med zgodnjimi deli najdemo tudi veliko uličnih fotografij. Portreti, kjer portretiranec koketira s fotografom in svoj pogled usmerja v objektiv, so v njegovem zgodnjem delu prej izjema kot pravilo. Najraje jih v objektiv ujame takrat, ko se fotografa ne zavedajo. Tako ima Pinter možnost, da pogled portretiranca ne prevzame osrednje vloge, ampak se protagonist stopi s še eno, za Pinterja najpomembnejšo govorico. Govorica likovnih elementov – ustvarjanje kompozicije z oblikami, odnosi med svetlobo in sencami, ritmom, prostorskimi plani, razmerji, teksturo … – je zanj pogoj sine qua non. Pri motivih, ki so sami po sebi pripovedni, dokumentarni (brezdomec na ulici, branjevci …), likovna izrazila v tolikšni meri obvladujejo podobo, da interpretirajo realnost. Pri branjevki, ki šteje denar, košare ustvarjajo ritem, protagonistka je v kadru v zlatem rezu; pri moškem, ki plete košare, so v ospredju oblika, linije, ritem; pri posnetku blokovskega naselja zgodbo pripoveduje ritem, razmerja med stavbami in človekom, grafičnost.
V posnetkih sicer dolgočasnih železarskih polizdelkov ter od okolja izoliranih predmetov pa Pinterjeva uporaba likovnih elementov nastopajočim napiše, ustvari zgodbo, doda karakter brezosebnim polizdelkom (hmeljarski koli postanejo povsem geometrizirana abstraktna podoba, polje cvetoče ajde polja razmerij tonskih vrednosti, hladna kovina oživi, pridobi organskost itd.).
Protagonisti Pinterjevih podob, živi in neživi, vedno sledijo pravilom kompozicije, ki z razmerji med izbranimi fotografiranimi elementi ustvari zgodbo.
Podobno je razmišljal Henri Cartier-Bresson, ki je bil mnenja, da je fotografija »prepoznavanje reda«, na vprašanje, kaj je tisto, kar naredi dobro kompozicijo, pa je odgovoril: »Geometrija«. Tudi Pinter zase pravi, da je zanj v fotografiji najpomembnejša kompozicija.
Po Szarkowskem je fotografija sistem vizualnega urednikovanja[1]. Pinterjevo vizualno urednikovanje že od samih začetkov teži h geometriji samote[2]. Zna poiskati samotne tihe detajle v hrupnih železarnah, pri portretiranju ljudi[3] pri delu pa najraje ostaja neopažen, samoten opazovalec. V fotografijah »uteleša svoje predstave o fotografski podobi kot razkritju prikritih (estetskih) vrednosti[4].«
Razstava Vintage je le ena od razstav v letu 2013 ob avtorjevi petisedemdesetletnici. Gorenjski muzej je v aprilu pripravil razstavo fotografskih portretov Prešernovih nagrajencev za literaturo Literarni ustvarjalci – prejemniki Prešernove nagrade, Pokrajinski muzej Kočevje v juniju razstavo Portreti, v novembru pa razstavo portretov prav tako pripravlja Slovenski kulturni center na Dunaju v okviru Korotana, slovenskega kulturnega in znanstvenega središča na Dunaju.
Kljub bogati razstavni dejavnosti Tihomirja Pinterja ostaja v njegovih arhivih še veliko zanimivega a občinstvu nepoznanega gradiva.

Renata Štebih

——-

[1] John Szarkowski: Introduction to William Eggleston’s Guide; MOMA New York,1976. Razstavni katalog

[2] Lara Štrumej: Geometrija samote. Nekateri vidiki modernizma v nacionalni zbirki fotografij Moderne galerije; Moderna galerija, 2002. Razstavni katalog

[3] Po slučaju in prvotnem zavračanju se spoprime s »pravo portretno fotografijo«, jo tudi vzljubi ter se z njo kontinuirano ukvarja. Prava portretna fotografija v njegovem opusu pomeni trenutek, ko je začel fotografirati pisatelje (pred tem je že fotografiral slikarje, vendar največkrat pri delu brez nujnega stika s portretiranim slikarjem): za kulturno prilogo Dela Književni listi je od aprila 1990 do avgusta 1997 portretiral literarne ustvarjalce, izhajali so v tedenski prilogi.

[4] Lara Štrumej: Geometrija samote. Nekateri vidiki modernizma v nacionalni zbirki fotografij Moderne galerije; Moderna galerija, 2002. Razstavni katalog, str. 9

TIHOMIR PINTER

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply