Janez Bogataj: Sonata za sonce in meglo

28 January - 1 March 2014
Pregled

JANEZ BOGATAJ: OB POGLEDIH FOTOGRAFA PESNIKA

 

Ko mi besede avtorja te nenavadne zbirke fotografij posredujejo nevidno, se nehote spomnim pesmi Carla Sandburga, ki pravi, da je megla v svojih različnih vlogah, odtenkih, položajih, perspektivah tisti skrivnostni leitmotiv, ki daje tem podobam posebno dimenzijo: The fog comes/ on little cat feet. // It sits looking/over harbor and city/ on silent haunchnes/ and then moves/on[1].

 

Mimo punktuma kot ga je razumel Roland Barthes, nam ta fenomen sporoča, da vsaka fotografija vsebuje čar nevidnega. Gre torej za neke vrste razodevanje vizualnega, ki je lahko namig na neki dogodek ali tudi kontrast razločljivemu. Ko poslušam opis fotografij, se spomnim na ugotovitev pesnika Ivana Volariča-Fea: „Najlepša jutra so zjutraj.“ (Prav si imel, dragi sošolec iz dijaških in študentskih let, mi pravi neki notranji glas.) Bogatajeve fotografije potrjujejo to duhovito domislico in obenem delavno resnico fotografa. Nesebično me vabi na bogata romanja po jutrih v iskanju tistega naravnega lepega, ki ga je Kant primerjal z lepoto tulipana. Ko v domišljiji stopam v njih po slovenskih pokrajinah, vem, da moram vstati zgodaj pred resnico polnega dne, ko je sonce, fotograf vseh fotografov, šele na začetku, ko se zlati voz heliosa šele začenja premikati po nebesni poti navzgor. Kako se tudi ne bi spomnil na velikega pesnika in prevajalca Georga Haldasa, ki mi je ob priliki skupnega sodelovanja v oddaji za France Culture govoril, kako je njegov oče Grk in je Grk on sam, in ga je naučil, da mora vsako jutro čakati sonce. To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi vseskozi prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni preko njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoča, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe. In potem spet sledim besedam, da bi bolje doumel napeto tišino, ki označuje te slike. Janezov glas mi zaupa, kako je fotografiral narcise na Golici. Najprej v hrupu Avsenikove polke ne vidim ničesar. Potem se prisilim, da utišam te zvoke, vse tiše, dokler poskočnica ne izgine in udarijo pred moje notranje oči narcise, veliko narcis, ki so kot bele zenice umrlega Narcisa: rekel bi, da je to najbolj primeren pušeljc za grob nesrečnega samoljubneža tam daleč, v pravljičnih Benetkah. Potem vidim jezero kot veliko oko Alp, gorskega sveta, s tisto zagonetno meglico, ki zame predstavlja katarakto za pogled zgodnjega jutra. Še bolj pa me gane, ko se ta očesna zavesa pojavi kot odsev v vodi ali pa ko se zdi, da si odhajajoča noč še vedno mane zaspane oči teme. Potem sledim skali, ki se trikotna nekam kvadrati v vodni gladini, da potem seže in razpolavlja dva gorska korenjaka in se težka usede v fotelj med njima. Začutim tudi razpiranje nekih umišljenih trepalnic pred jezerom, ki so, kot da varujejo njegovo gladino, ali pa se oprijemam samotnega debla, da bi bil na varnem pred globino vode.

 

Prepričan sem, da so doživete samo tiste fotografije, ki nam ponudijo, da nekako vstopamo v pokrajino, si jo vsaj v domišljiji prilastimo. V tem je tudi čar tistih „nežnih tačk megle in meglic“, kot pravi pesnik. Začuden postajam ob novih podobah, tistih, ki poudarjajo dvojino njiv v geometrijski simetriji, ali pa tistih, ki jih ločuje dvojina gozda in osamljeno drevo na jasi. Nehote pomislim na ustvarjalno osamljenost avtorja v neštetih jutrih, ki nam jih podarja. Gre za zelo natančno odmerjene trenutke, zapolnjene s sedimenti zaznav vzdušij, predvsem tišine. Potem za trenutek postanem ob pogledu na tri labode, ki odhajajo nekam daleč proti levi, kot da se jih naša prisotnost ne dotakne. Še bolj pa me začudita laboda, ki se morda samo za trenutek prav nič ne menita za opazovalca zato, da potem odbrzita vsak v svojo smer in nam tiho zapojeta pesem razdružitve. Nekako gotsko deluje name drevo, ki se v svoji vertikalnosti podaljšuje v zvonik. Ko se moj pogled sprehaja navzgor in navzdol, se mi zdi da slišim oddaljeno zvonjenje nekega daljnega hrepenenja. Veliko se sprašujem ob tistih meglicah, ki se kot sopara dvigajo nad zemljo in dajejo izreden občutek bedenja vsega vidnega, vsega stvarnega. Lahko bi ju poimenoval transcedenčni meglici, tako močno sta se vtisnili v moj pogled tretjega očesa. In že postanem pred brezami, ki se zde, da ne bodo nikoli sprejele medse samotno družico iz neke druge fotografije. Samotna breza pa se tudi zdi nekako vkopana v svoji enosti in kraju, ker nikoli ne bo mogla doseči družbe svojih družic. Podobna je slovenskemu pasivnemu hrepenenju ali ga celo ilustrira.

 

Počasi in previdno vstopajo vame tudi barve, pa ne samo takrat, ko, kot edini zeleni grm, kar skočijo v objektivno indiferentne poglede, ki jih pa stalno prebuja moč besede. Zagonetne so tudi barve tistih fotografij, ki nekako časijo, se pravi da živijo v trajanju leta od pomladi do jeseni, poletja in zime. So v nekem smislu vidna ura trajanja, barometer minljivosti, so pisani koledar letnih časov, otroštva in zelene mladosti narave, jeseni, življenja in smrti. Vem pa tudi, da je v vseh podobah veliko nevidnega, kraji onkraj valovite pokrajine v globini perspektive, kjer se iznenada zaustavi moj pogled, skala, iz katere trdosti priteka voda. Igra elementov narave je tako prepričljiva, da bi pokleknil in se odžejal v samem viru vseh stvari, kot je vodo razumel filozof Tales iz Mileta. Ker nekako sanjam ob tej naravni lepoti, se mi zazdi, da še vedno slišim Mojzesovo palico, ki tolče po skali in vabi nove vode. Ko se nekako zdramim iz razmišljanja ob pripovedi, sem v galeriji teh fotografij. Gledalci sprašujejo po avtorju, ki ga še ni, čeprav slišim otroški glas iz kitajske pravljice, ki pravi: poglejte fotografa, tam je, na tisti sliki, kjer se vije pot v levo sredi tiste divje pokrajine. Ni ga več, pravi isti glas, in vendar ga vidim, kako se spušča mimo vejevja tik nad gladino jezera.

 

V upanju, da bodo tudi realni gledalci lahko sledili tej kitajski modrosti, se zavedam privilegija, ki mi je dan v opisih avtorja. Te besede delujejo name kot svojski estetski analgetik proti frustraciji, ker mogoče nikoli ne bom mogel, ali jih nisem mogel, obiskati slovenskih pokrajin. Prepričan pa sem, da ta notranji vizualni obisk premaguje vsako frustracijo, saj so ti fotografski trenutki, ki so že po definiciji neponovljivi, posebno darilo vsakomur, ki zna gledati onkraj vidnega. Fotografije, ki sem jih obiskoval z močjo besede, dajejo izjemen vtis vzdušja, trajanja in predvsem lepote trenutkov, ki so zavedno mrtvi in zato fotografije vzraščajo v njihovo uspešno posmrtno masko, kar je bilo torej nekoč trenutek v pokrajini z Janezom Bogatajem in njegovim objektivom.

 

Ko se njegove besede ustavijo, tudi sam obmolknem zato da prepuščam absolutno prednost tišini podob, ki bo rojevala, o tem sem prepričan, še veliko novih besed in pogledov. Zavedati se moramo, da nimamo oči zato da vidimo, ampak- po Heideggerju- ker vidimo, imamo oči. Pogled je torej posledica neke predhodne duhovnosti. Če pa koga od gledajočih moti tišina podob, se lahko ustavi pred tisto fotografijo, kjer je zaobjet občutek vetra, ki z nevidnim glavnikom češe trave, ko se spreminja v nikoli do konca pojasnjeno besedo trajanja in minevanja. In že ga opazi pred trstičjem ob motni vodi, po kateri drsijo lokvanji.                                                       


ddr. Evgen Bavčar

 



[1]   Megla pride / z mačjimi koraki .// Tiho leži na boku / in gleda pristanišče in mesto / nato se odpravi dalje.

Prevod: Igor Majaron, Karantanija, 1993