Košarica

Pretekle razstave

Uroš Abram: Rekreacija

By 17. 11. 2011 maj 12th, 2019 No Comments

Uroš Abram
Rekreacija

17.11.2011 – 9.12.2011
19:00

V novem ciklu fotografij, ki ga je naslovil Rekreacija, Uroš Abram ostaja v polju upodabljanja telesa in tudi v tej seriji, z ambicijo fotografije kot visoke umetnosti, poseže v iskanje robnih in nekonvencionalnih načinov prezentacije fotografskega diskurza.

Uroš Abram
Rekreacija

V novem ciklu fotografij, ki ga je naslovil Rekreacija, Uroš Abram ostaja v polju upodabljanja telesa in tudi v tej seriji, z ambicijo fotografije kot visoke umetnosti, poseže v iskanje robnih in nekonvencionalnih načinov prezentacije fotografskega diskurza. Temu smo bili priča tudi v obsežni seriji Made in me, s katero je umetnik z razstavami v zadnjem obdobju močno opozoril nase. V obeh serijah Abram, skozi proces proizvodnje estetskega doživetja, gradi na učinku kontrastne izpostavljenosti predmeta, vendar s pomembno distinkcijo. Če so pri seriji Made in me, zaradi procesa nastanka, podobe zamegljene in rahlo zabrisane ter zato delujejo kot cankarjanske Podobe iz sanj, je v ciklu Rekreacija prav ostra linija svetlobe, ki zareže v temo, tista, ki izpostavi podobo predmeta. Osamele posamezne fotografije z nesrorazmernimi in raztelešenimi deli telesa sicer spominjajo na renesančno znanstveno radovednost pri odstiranju čudežnih bitij in bi jih lahko po Umbertu Ecu označili tudi kot hisperično umetnost, toda simetrično konstruirana podoba celote deluje, s široko paleto aluzivnih in simboličnih podob, kot na novo ustvarjena in estetsko sinhronzirana resničnost, re-kreacija kot re-konstrukcija ali ko-eksistenca, ki s premišljeno in študijsko dosledno kontrastno igro svetlobe in senc posega v polje likovnega. Tako v obeh ciklih pride do izraza široko metijejsko znanje kot tudi obsežno teoretično obvladovanje referenčnega polja fotografije, ki si ga je Abram pridobil med študijem na praški Akademiji lepih umetnosti FAMU.

V izrazni poetiki razstavljenega cikla ostaja Abram v polju fotografije, kateri teoretiki pripisujejo singularni kulturni status. Morda v tej seriji še nekoliko direktneje, kot pri Made in me, poseže v zgodovinsko referenčne sekvence likovne umetnosti, a jih obenem nadgradi v duhu časa. Kot eno od referenčnih točk tu vsekakor velja omeniti znamenito serijo fotografij Karla Blossfelda Urformen der Kunst (1928), z bližnjimi posnetki in povečavami rastlin, lebdeče umeščenimi na temno ozadje. Blossfeldu je (tudi zaradi svoje kiparske izobrazbe) v teh fotografijah uspelo ohranjati proporcionalno senzibilnost rastlin in izraziti ekspresivnost podob, ki so v sebi nosile mnoge asociativne elemente. Še bolj očitno sugestivnost podob najdemo pri ameriškem fotografu Edwardu Westonu. Njegove izjemne študije naravnih organizmov, alg, školjk, gob predvsem pa paprik so izvedene na način, da predmet s prefinjeno osvetlitvijo dodatno poudarijo. Tudi Abram je podobno kot Weston kompozicije sestavljal tako, da je z intenzivnim črnim ozadjem in diferenciranimi tonskimi prehodi, kot posledico precizne osvetlitve, fotografiran objekt postavil v prvi plan ter tako vzpostavil avtonomijo predmeta in njegovo plastično prezenco, ki jo je podprl še s premišljeno izostritvijo posameznih točk. Tako kot pri Westonu zelenjava dobiva aluzivno podobo teles, pri Abramu deli teles dobivajo podobo predmetov. Obstaja sicer pomembna distinkcija, po kateri Weston v seriji naravnih organizmov predmet izpostavi po klasični modernistični doktrini in ga postavi v centralno pozicijo, Abram pa končno podobo sestavlja iz fotografij delnih podob. Tudi tu je moč najti korelacijo z opusom Edwarda Westona, saj je v ciklu aktov Weston človeško telo upodobil precej fragmentarno, pri čemer ga je po lastnih besedah pri upodobitvi telesa stimuliralo to, da ob vsakem gibu nastane neskončna kombinacija linij. Abram je pri teh sekvenčnih pogledih še bolj radikalen, saj končne podobe ne fotografira, temveč jo konstruira. Kreacijo preciznih, v geometrijsko shemo postavljenih, ujetih pogledov nadgradi z re-kreacijo. Podobo gradi s pluralno re-konstrukcijo sestavljenih fragmentov na način, da se fragmentiran del telesa skozi obnovitev in prenovitev pri končni kompoziciji transformira v ponovno in povsem drugo opredmeteno rojstvo. Na podoben način je svoje fotografske kolaže in polaroidne kompozicije sestavljal tudi britanski slikar in fotograf David Hockney, ki je sicer za razliko od Abrama podobo lomil v perspektivi pogleda a ob tem ohranjal konture realne podobe s podobo na umetnini. Abramove fragmentarne podobe pa so v končni podobi geometrijsko pravilno razporejene formacije, sestavljene iz različnih realnih pogledov, celo iz različnih podob, ki umetniško formo šele konstruirajo, pri tem pa jim pomembno narativno formo daje tudi prekinjen vmesni prostor med sestavljenimi singularnimi pogledi. Pravilen geometrijski red štirih, šestih, devetih in šestnajstih podob tvori evklidski prostor, ki le v enem delu Konzerva mleka dobi nepravilne, sferične razsežnosti in kot eksplozija atomskega jedra zalebdi v prostoru. Pravilen red spominja na Melevičevo suprematično razumevanje prostora, ki pride najbolj do izraza v subtilno minimalistično izvedenem delu z naslovom Luknja. Reverzibilnost svetlobnih silhuet deluje kot sublimacija prostora, kjer v središču, asociativno kot pri črni luknji, pride do popolne zgostitve in katero kot prazen prostor inrerpolira bel križ, ki zaključuje Malevičevo triado „kvadrat – krog – križ”.

Kot smo dejali, ostaja Abram tudi v ciklu Rekreacija pri upodabljanju golega človeškega telesa. V minimalističnih izvedbah dobimo aluzijo na estetsko upodobitev in kreativno postavitev aktov v statičnem ali dinamičnem ravnovesju zgolj skozi nam prevladujočo antropocentrično perspektivo in morda tudi iz samega naslova. Toda avtorjeva intenca je telo, skozi eksperiment spreminjanja razmerij vidnega polja fragmentov in sestavljanja sugestivnih sklopov, prezentirati drugače in ga odpreti navzven do te mere, da mu le-ta ostane zgolj kot metafora. Toda ali je telo lahko metaforičen diskurz? Upodabljanje golega telesa kot tudi sam status telesa ima v zahodni civilizaciji posebno, posvečeno mesto. Od Kristusovega Hoc est enim corpus meum (to je moje telo, ki se daje za vas) in Ecce homo (poglejte, človek) naprej smo priča prezenci telesa kot sublimnega a ranljivega in trpečega, kot grešnega telesa, ki skozi podobo do današnjih dni zgubi avreolo grešnosti. Temu je pripomoglo tudi fotografsko odstiranje domače in intimne sfere kot prezence telesa in je kulminiralo v duhu časa, ki skozi potrošniški modus vivendi narekuje formo idelanega, odrešenega telesa, ki pa paradoksalno ni več telo. Je razsteleseno in transformirano v željo, kot je to na fotografiji Helmuta Newtona Sie kommen! (1981). S vprašanjem telesa so se skozi zgodovino znanosti ukvarjale mnoge vede. Med bolj temeljitejše sodi prav gotovo francoski strukturalistični filozof in mislec telesa Jean-Luc Nancy. Nancy v svojem izjemnem eseju Corpus, strne svojo koncepcijo telesa. V njegovi bogati večplastni analizi le-to ni biološko telo, temveč je poskus strukturiranja eksistence telesa, ki je takoj tudi že ko-eksistenca z drugimi. Po njem torej telo kot tako ne obstaja, obstaja samo „jaz, ki sem telo” in „ti, ki si telo”. Vedno v pluralnosti. To utemeljuje tudi etimološko, saj corpus v latinščini pomeni zbirko. Zbirko listin, umetniških del ali pa zbirko teles v singularni pluralnosti. Takšno telo ni ločeno in ni samo na sebi, temveč je, kot v Abramovih fotografijah že v svoji intenci ko-eksistenca z drugimi telesi. Zato je potrebna prava svetloba, po Nancyju jasnina, zora, ki pride po luni in pred soncem. Ali kot pravi v svojem eseju sam Jean-Luc Nancy: „ … vsa materialnost in subjektivnost jasnine je odvisna od pravšnje razporeditve svetlo-temnega [clair-obscur]: tam se začne razmik poteze in lokalnega kolorita obenem, enega skozi drugega, prvi videz, prvi pogled, prva slika. Telo se najprej izpostavlja [s’expose] kot svoja foto-grafija (razprostiranje jasnine)”. V ciklu fotografij Uroša Abrama Rekreacija torej ne gre za diskurz o telesni materiji, temveč telesa v njegovi fotografiji nansijevsko stojijo kot navzven razpirajoč-odprt prostor. Telesa kot svetlobna robna linija, kot svetlobna kontura.

Goran Milovanović

Uroš Abram

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply