Košarica

Pretekle razstave

Philippe Bordas: Herojska Afrika

By 10. 6. 2013 maj 12th, 2019 No Comments

Philippe Bordas
Herojska Afrika

13.06.2013 – 17.08.2013
19h

Razstavo bo otvoril nj. eksc. gospod Pierre-Francois MOURIER, veleposlanik Francije v Sloveniji Razstava Herojska Afrika združuje tri fotografske projekte Philippa Bordasa, katerih osrednja tema so specifične družbene skupine treh afriških držav. Zaobjema malijske lovce, kenijske boksarje in senegalske rokoborce. Zbrane fotografske podobe pričajo o neznani Afriki, kakršno je videl le malokdo. Razstava ne pripoveduje o športu ali lovu, pač pa skozi zgodbe na rob odrinjenih družbenih skupin razgalja delček zgodovine omenjenih frankofonskih dežel.

Philippe Bordas
Herojska Afrika

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave v četrtek, 13. aprila 2013, ob 19. uri v Galerijo Fotografijo

Razstavo bo otvoril nj. eksc. gospod Pierre-Francois MOURIER, veleposlanik Francije v Sloveniji

Razstava Herojska Afrika združuje tri fotografske projekte Philippa Bordasa, katerih osrednja tema so specifične družbene skupine treh afriških držav. Zaobjema malijske lovce, kenijske boksarje in senegalske rokoborce. Zbrane fotografske podobe pričajo o neznani Afriki, kakršno je videl le malokdo. Razstava ne pripoveduje o športu ali lovu, pač pa skozi zgodbe na rob odrinjenih družbenih skupin razgalja delček zgodovine omenjenih frankofonskih dežel.

Ob razstavi je v zbirki ArtZine Hiše fotografije Novo mesto izšel nov “zine” Philippe Bordas:  Bare-fisted Africa v nakladi 40 oštevilčenih in podpisanih izvodov.

15. junij 2013 ob 18. uri
Pogovor s Philippom Bordasom

Na Poletno muzejsko noč bo pogovor z avtorjem razstave, Philippom Bordasom, vodil novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Razstava Herojska Afrika je na ogled v treh razstaviščih:
Lovci – Zgodovinski atrij Mestne hiše, Mestni trg 1
Rokoborci – Galerija Fotografija, Mestni trg 11/I
Boksarji – razstavišče MOL, Mestni trg 11/II

————————
Herojska Afrika
1988–2008

Širjenje državljanskih vojn, vpliv lakote in posledice aidsa so naredili iz Afrike zbirko peklenskih slik, ki jih Zahod po vzoru Danteja, razvršča in poimenuje ter z zaklinjanjem skuša doseči, da zlo izgubi svojo moč.
Sodeč po časopisih, je Afrika kraj poloma in pozabe, kraj brez pisave, kraj brez zgodovine, kraj pisarske praznine in prekleto območje nasilja in epidemij.
Videl sem stigmatizirano Afriko. A doživel in spoznal sem le Afriko spomina, žive pisave in poezije, Afriko upora. Seznanil sem se z njeno »visoko politiko«, ki sestoji iz telesne in pesniške odličnosti.
Srečal sem izjemne ljudi, vzorne ljudi, katerih podobe, zbrane na tej razstavi, postavljajo njihov spomenik.
Moj namen ni bil oblikovati nekega dela. Hodil sem po barakarskih naseljih in savanah, od točke do točke, več kot dvajset let. Iskal sem svojo definicijo.
Te podobe so na neki način pričevanje in spomin z neke poti.
Ti ljudje so bili moji prijatelji, moderni heroji v samoti mest in knjižnici časa. Samouki heroji, ki jih zavračajo bele in črne elite, zagrizenci, polni miline, spoštljivi titani, maščevalci. Strašljivi, krepostni in odločni ljudje.
Umetniki, ki recitirajo himne, lovci na zveri, dreserji hijen, branilci besedišča, kiparji abecede, zmagovalci, mistični vojščaki, ki jih na moji rodni grudi ni več najti.

Malijski lovci
Ovešeni z amuleti in talismani ter oboroženi s puškami iz starih časov so kot nedotaknjeni spomin na afriški srednji vek.
Izhajajo iz elitnih sil Malijskega imperija in nosijo enaka oblačila ter so podrejeni enakim zakonom kot konjeniki in vojaki kralja Soundjata Keïta (1190–1255).
Lovci se ne ozirajo na meje, ki so nastale s kolonizacijo, in živijo skoraj po vsej Zahodni Afriki, na območju sedanjega Malija, Senegala, Gambije, Gvineje, Gvineje Bisao, Mavretanije in v delu Slonokoščene obale.
So nosilci ustnega izročila imperija Soundjata Keïta, ki se je raztezal od Sahare do ekvatorialnega gozda, od Atlantskega oceana do polmeseca reke Niger.
Za časa Keïtove vlade je vladalo obdobje miru in blagostanja, ko sta soobstajala islam in animizem.
Po stoletjih plemenskih vojn in trgovine z ljudmi je Keïta združil vojske manjših kraljestev in l. 1235 premagal enote svojega tekmeca Soumahora Kantéja. Glavno mesto je ustanovil v Nianiju, v Gvineji, blizu malijske meje.
Lovci oblikujejo iniciacijsko bratovščino, v katero s privolitvijo vsakokratnih članov sprejemajo moške ne glede na njihovo rojstvo, poreklo ali družbeni razred.
Ker so kot žive legende, so vaške avtoritete, odločajo v pravnih sporih, imajo terapevtsko, lovsko, preroško in čarovniško znanje ter gojijo močno glasbeno in pesniško tradicijo.
Ob korupciji in kaosu, ki ju sproža neokolonializem, in ob programirani pozabi, ki jo nosi liberalna globalizacija, pomeni podzemna in nadnacionalna moč tradicionalnih lovcev eno izmed duhovnih osnov, mitov, dejavnih utopij Afrike.

Afrika golih pesti: Kenijski boksarji, Senegalski rokoborci

Tu ne gre za šport.
Ni zmagovalca.
Ni poraženca.
Gre le za obredni boj izbranih mož.
Na tej nikogaršnji zemlji, opustošeni zaradi globalizacije, prežgani zaradi Mednarodnega denarnega sklada, preživijo možje brez zemlje. Z boksom in borbo z golimi pestmi ti možje postanejo junaki.
Na skrajnem vzhodu črnega kontinenta: Nairobi, Kenija.
Na skrajnem zahodu: Dakar, Senegal.
Na eni strani angleški boks.
Petdeset boksarjev, zaprtih v veroučni učilnici, v srcu ogromnega mestnega barakarskega naselja v dolini Mathare. Preznojena telesa v prostoru, kjer namenoma primanjkuje kisika. Potolčena telesa, zabrisana v svetlobi umirajoče neonske svetilke, naelektrena zaradi duha Mohameda Alija; glave, ki gorijo od askeze, za belim svetom: za boksom in krščansko mistiko.
Na drugi strani senegalska rokoborba.
Polna, spočita telesa. Spopad pod milim nebom na senegalskem pesku. Obredni boj v središču mest in vasi. Dvoboj, ki je socializiran, muzikalen, brez belskega vpliva. Rokoborci, ki so navezani na svojo zemljo in ne sanjajo o nobeni Ameriki. Rokoborci, ki jih ne spremljajo magične besede čarodejev in pesmi bobnov, a jih ženski glasovi in bojne pesmi, ki izhajajo iz njihove dežele, ščitijo pred svetom.
Na eni strani Afrika, boj v celici. Boj kot vrtoglavica, samouničenje. Boj proti samemu sebi.
Na drugi strani boj pod milim nebom.
Boj kot poetično razkazovanje in povezava z nevidnimi silami.

Philippe Bordas

Philippe Bordas

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply