Košarica

Pretekle razstave

Janez Pukšič: Polaroidi

By 10. 11. 2010 maj 12th, 2019 No Comments

Janez Pukšič
Polaroidi

10.11.2010 – 11.12.2010
20:00

Janez Pukšič je danes najbolj poznan kot fotograf specializirane fotografske zvrsti. Kot fotograf kulinarike. Fotografira jedi, ki jih največkrat sam ali skupaj s kuharskimi mojstri postavlja v likovne kompozicije. S svojimi fotografijami je opremil že več kot sto svetovno priznanih kuharskih knjig in zanje prejel vrsto nagrad: Gourmand World Cookbook Award za najlepšo naslovnico, za najboljšo profesionalno kuharsko knjigo (2004, Arte e Sienza di Servizio)...

Janez Pukšič
Polaroidi

Manj znana fotografska strast Janeza Pukšiča so polaroidi. Osrednji del razstave obsega predvsem dela iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je nastalo največ.
V »zlatih letih« polaroida (osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ko je bila tehnologija v vsesplošni uporabi in je kljub nekaterim profesionalnim modelom med širšo javnostjo slovela po tem, da fotoaparate z instant tehnologijo v veliki meri uporabljajo amaterski fotografi) so tudi uveljavljeni umetniki izkoristili njen kreativni potencial npr. Ralph Gibson, Robert Mapplethorpe, Helmut Newton, David Hockney, Andy Warhol, William Wegman, …)
V Sloveniji so takrat s polaroidom k avtorski fotografiji pristopili Milan Pajk, ki je med drugim leta 1981 na potovanju po Ameriki posnel serijo »polaroidnih« portretnih snapshotov »Hi, America« in izpostavil tudi konceptualni razmislek o sami tehnologiji, Franci Virant se je konec devetdesetih let posvetil seriji polaroidnih portretov, pri katerih je s posegi v še nefiksirano končno podobo dosegal ekspresivne učinke, Janeza Pukšiča pa je pri polaroidu začel zanimati odtis posnete podobe na nek drug nosilec, s tem pa tudi nova kvaliteta končne podobe. Odtis na ročno izdelan papir omogoča paleto raznovrstnih likovnih učinkov, v ospredju le teh pa je pri Pukšiču zagotovo mehkoba, slikarski sfumato.

Postopek transferja (image in emulsion transfer) je začel raziskovati leta 1995, še pred tem, ko je bil le ta še istega leta predstavljen tudi na Photokini, ki vsaki dve leti na ogled ponuja najnovejše tehnologije na področju fotografije.
Image transfer (prenos podobe oz. posnetka, valjan polaroid) in emulsion transfer (prenos emulzije) sta postopka, ki ju avtor uporablja posamično in v kombinaciji. Pri prvem postopku je nekaj sekund zatem, ko je narejen fotografski posnetek, odstranjen vrhnji sloj fotografije, podoba se odtisne in postopek razvijanja do konca poteče na novem nosilcu. Za enakomeren vpoj se podoba valja, zato se imenuje tudi valjan polaroid. Intenzivnost barv odtisa lahko določa avtor sam. Pri prenosu emulzije (emulsion transfer) je dokončno razvita podoba potopljena v vročo kopel, zelo tanka, občutljiva polaroidna »povrhnjica«, ki se pri tem oddvoji od nosilca, pa prenešena na papir. Pri tem prihaja do posebnih učinkov trganja, zgubanosti podobe in podobno. Postopka zahtevata tehnično izurjenost, veščino. To dvoje je za Pukšiča vedno obveza, ki jo izkoristi v prid pripovedovanja zgodbe. Pukšič, ki je najprej deloval kot fotoreporter, nato pa velik del časa namenjenega profesionalni fotografiji posvetil studijski fotografiji, veliko pa se je ukvarjal tudi s fotomontažami, v polaroidnih ciklih obravnava naslednje motive: prevladuje akt, sledijo tihožitja in upodobitve prostorov, največkrat starinskih interierjev, ki jim uporabljena tehnika doda še posebno patino in čar.

V začetku ukvarjanja s tehniko transferja je za osnovo polaroidnega posnetka uporabljal svoja starejša avtorska dela, nastala po klasičnem analognem postopku. Ta je preslikal na diapozitiv, jih projiciral, posnel in nato začel ustvarjati in prirejati končno podobo s postopkom transferja (večkrat se je montaže posnetka lotil že pri samem projiciranju). Izhodiščni posnetek predstavlja torej le osnovo za nadaljnje posege v podobo, ki na koncu z »objekti«, vzetimi iz realnosti, podaja avtorjevo vizijo. Nekaj teh zgodnejših posnetkov (nastali l. 1974 in pozneje) srečamo tudi na razstavi. Gre za t.i. »metafizične akte« (ženski akt z masko v ateljeju, ženski akt pred zidom s poudarjeno dualnostjo: delitev podobe in akta po polovici, poudarjen kontrast med svetlim in temnim, senca, ki pada na obe strani telesa). Kronološko sledijo akti, kjer je telesnost v ospredju, luč zabriše interier in ustvarja fantazmatskost, protagonistke pa največkrat nastopajo z masko in delujejo kot lutke. Tudi v teh aktih je najti nekaj elementov metafizičnega slikarstva, ki povezujejo realno in sanjsko, materialno in transcedentno, telesno in duhovno. Maska kot simbol skriva očesu nevidno, transcedentno komponento golega bitja, postavljenega pred gledalca. Pukšič večkrat uporabi tudi stol, ki ga interpretira kot simbol časa.
Z razvojem motiva se golo telo vedno bolj osvobaja svoje materialnosti in se razkraja v svetlobi. Zelo elementarne kompozicije poudarjajo žensko telo, praviloma brez izrisanih detajlov, v naravnih, sproščenih pozah. Interierja na fotografijah ni, telo je v ospredju in postopoma preide v silhuete. Tudi zaradi tehnike, ki poudarja megličavost, nežnost, čutnost, krhkost in difuzno svetlobo, sta ženska in njena seksualnost obravnavani na simbolični, konotativni ravni, specifike fotografskega medija pa se prelijejo v slikarske kvalitete.
V še eni avtorjevi variaciji motiva akta se golo telo nahaja v eksterierju, v krajini, ki stopi v ospredje. Oblike telesa se stapljajo z naravo, z drevesom, ki je starodavni simbol življenja ter vez med zemljo in nebom, med materialnim in duhovnim. Poudarjanje dvojnosti, dvojne narave življenja, nakazovanje tistega, kar je skrito za podobo vidno očem, je tudi sicer stalnica v avtorjevem opusu.

Renata Štebih

Janez Pukšič je danes najbolj poznan kot fotograf specializirane fotografske zvrsti. Kot fotograf kulinarike. Fotografira jedi, ki jih največkrat sam ali skupaj s kuharskimi mojstri postavlja v likovne kompozicije. S svojimi fotografijami je opremil že več kot sto svetovno priznanih kuharskih knjig in zanje prejel vrsto nagrad: Gourmand World Cookbook Award za najlepšo naslovnico, za najboljšo profesionalno kuharsko knjigo (2004, Arte e Sienza di Servizio), za najboljši vinski vodnik (2005, Vina Slovenije), najboljšo kuharsko knjigo za deserte (2008, Cubo slaščice) ter Gourmet Voice za najlepšo kuharsko knjigo na svetu leta 2005 (Mojstrovine Slovenije). V letu 2010 sta dve knjigi (Cubo slaščice, Cubo doma), ki sta nastali s sodelovanjem skorajda neločljivega tandema, fotografa Pukšiča in oblikovalca Žareta Kerina, prejeli prestižni nagradi Red dot design award. Omenimo še nagrado Cresta New York(1996) za netiskan koledar opremljen s Pukšičevimi polaroidi in Kerinovim designom, njuno zlato medaljo New York Festivals za Pukšičev razstavni katalog in še bi lahko naštevali…

Janez Pukšič

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply