Košarica

Pretekle razstave

Paul Serrada: Et in arcadia ego

By 2. 10. 2009 maj 14th, 2019 No Comments

Paul Serrada
Et in arcadia ego

2.10.2009 – 3.11.2009
19h

»et in arcadia ego« fraza, običajno interpretirana kot opomnik človeku o njegovi smrtnosti; »memento mori«. Kot da bi jo prvi izgovoril sam Had. Vzpostavlja kontrast med deželo smrtnih senc in idilično, srečno Arkadijo. Umetnost je odgovor človeštva na pretresljivo zavedanje umrljivosti vsega in vsakogar. Naloga umetnosti, medtem ko gleda smrti v oči, njen »raison d’être« je upodabljanje življenja, tolažba pred strahovi, porajanje čustev, izhod iz osame in pogovor o neizrekljivem. Fotografije Paula Serrade dokazujejo da Arkadija kot poetični ideal še vedno odmeva v vizualnih umetnostih.

Paul Serrada
Et in arcadia ego

»et in arcadia ego« fraza, običajno interpretirana kot opomnik človeku o njegovi smrtnosti; »memento mori«. Kot da bi jo prvi izgovoril sam Had. Vzpostavlja kontrast med deželo smrtnih senc in idilično, srečno Arkadijo. Umetnost je odgovor človeštva na pretresljivo zavedanje umrljivosti vsega in vsakogar. Naloga umetnosti, medtem ko gleda smrti v oči, njen »raison d’être« je upodabljanje življenja, tolažba pred strahovi, porajanje čustev, izhod iz osame in pogovor o neizrekljivem. Fotografije Paula Serrade dokazujejo da Arkadija kot poetični ideal še vedno odmeva v vizualnih umetnostih.

Paula Serrado je poklic diplomata vodil v različne dežele in je tako izkoristil možnost, da je eklektično lovil duha krajev, kjer je bival. Projekt »et in arcadia ego« je bil začet v letu 2003 in fotografije predstavljene na razstavi so skrben izbor izmed številnih fotografij gozdov Kočevskega, ki je avtorja navdušil, ko je živel in deloval v Sloveniji.

V evropski tradiciji je gozd magični, religiozni in mitski prostor. Poln je ambivalentnosti – pomirjujoč in strašljiv; domač in tuj; privlačen in odbijajoč. Ko se človek v gozdu znajde sam glasovi in sence zlahka preoblikujejo razmerja, narava se prelevi v velikana, medtem ko je človek nemočen in nepomemben. Ta trenutek prevlade narave je ujet na Serradovih fotografijah. Odsotnost človeka in velik format fotografij to le še poudarjata.

Vse Serradove fotografije gozda so aluzije na večne skrivnosti narave. V sedanjost prinašajo aspekte izgubljenega rajskega vrta, ki je bil naseljen z antičnimi satiri in kentavri in kjer so se srednjeveški vitezi bojevali v iskanju grala. Na razstavi sta predstavljeni dve vrsti fotografij; prva sestoji iz realističnih odslikav temnih, gosto poraščenih gozdov. Fotografije so natisnjene na mrežasto platneno strukturo, ki svetlobi dovoljuje da pronikne in preseva skozi površino. Občutek imamo kot da na teh fotografijah gledamo naravni princip, kjer se staro umika, umira, zato da bi dalo prostor mlademu življenju. Gre za refleksije naravnih kompozicij – dekompozicij – rekompozicij, ki odsevajo življenje – smrt – ponovno rojstvo. Temne korenine, padla debla in uveli, razpadajoči listi napovedujejo nove poganjke, svetlobo in porajajoče se življenje. Druga skupina fotografij nakazuje manj romantični pogled na naravo: avtor rekonstruira naravo z repeticijami endogenega vzorca, ki spominjajo na fraktalne asimetrične difuzije kakršne najdemo tudi v naravi. Paradoksalno, tehnologija Serradi omogoča da povsem na novo predstavi naravo v umetniškem svetu in postavlja vzporednico dejanju stvarjenja. Način, na katerega reproducira vzorec, pa ni mehaničen, ampak organski. Variacija, ki sledi formuli je sorodna naravni. Na prvi pogled je gledalec sploh ne opazi, takoj pa ko je variacija zapažena, se začne gledalec izgubljati v gozdu z vrtoglavim občutkom dezorientiranosti.

Serrada za podobo vzame le delček božje kreacije in nakaže, da že v enem samem košku lahko najdemo odgovor na vprašanje o smislu življenja. V tem pogledu je Serrada kot Prometej.

Megakles Rogakos

Paul Serrada

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply