Košarica

Novice

NOČ KNJIGE V GALERIJI FOTOGRAFIJI

By 29. 3. 2014 maj 16th, 2019 No Comments
NOČ KNJIGE V GALERIJI FOTOGRAFIJI

23. april 2014
18h – 01h

 

V okviru dogodka Noč knjige so v Galeriji Fotografiji potekali 15-minutni intervjuji z avtorji fotografskih knjig. Sodelovali so Joco Žnidaršič, Meta Krese, Arne Hodalič, založba Rostfrei Publishing, Matej Sitar, Tanja Lažetić in Boštjan Pucelj.

Več o Noč knjige si lahko preberete tukaj

 

Kaj pa sploh je fotoknjiga? To se morda zdi odvečno vprašanje z očitnim odgovorom. Fotoknjiga je knjiga – z besedilom ali brez njega – kjer vsebino podaja fotograf. Je knjiga, kjer je avtor fotograf ali pač nekdo, ki ureja in razvršča delo fotografa ali več njih. Fotoknjiga ima značilnosti, ki se razlikujejo od lastnosti razvite oz. natisnjene fotografije (najsi bo to delovna verzija ali razstavna fotografija).
Če naj zgornje služi kot osnovna definicija, pa stvari vseeno niso tako preproste. Ko govorimo o fotoknjigi, govorimo o specifični vrsti fotoknjige in specifični vrsti ustvarjalcev le teh. Fotograf / avtor je tukaj auteur (v filmskem smislu – avtonomni režiser, ki ustvarja glede na lastno vizijo) fotoknjiga pa svojevrstna umetniška oblika. Kot pravi nizozemski fotografski kritik Ralph Prins: »Fotoknjiga je avtonomna umetniška oblika, primerljiva z dramsko igro, skulpturo ali npr. filmom. Fotografije ne nastopajo več samostojno, vsaka zase ampak postanejo delci, prevedeni v tiskarsko črnilo, ki skupaj ustvarjajo dramatični dogodek, zgodbo, imenovano fotoknjiga«.
Fotograf John Gossage, poznavalec, zbiratelj in ustvarjalec fotoknjig pravi, da dobro fotoknjigo odlikujejo naslednje lastnosti: vsebuje odličen opus, vsebina knjige deluje kot zaključena celota, dizajn dopolnjuje zgodbo, vsebina je aktualna in zanimiva v vsakem trenutku in ne izgublja aktualnosti zaradi časovne distance.
Enakovredna razmerja teh 4 lastnosti v fotoknjigi so v praksi redka, fotoknjiga pa je še vedno specifični dogodek v katerem so fotografije med platnicami razporejene tako, da so, medtem ko obračamo strani, posamezne fotografije v sozvočju z ostalimi in je zgodba vseh skupaj pomembnejša od pripovedi posamezne fotografije. Seštevek, po definiciji, je pomembnejši kot delci, in bolj kot so odlični delci, bolj odličen je seštevek. V pravi fotoknjigi je vsaka fotografija stavek ali odstavek, fotografije skupaj pa tvorijo celotno besedilo.
Tudi nekateri drugi dejavniki lahko vplivajo na končni vtis. Nekatere fotoknjige vsebujejo tekst, ki sobiva s fotografijami in knjigo dopolnjuje. V drugih so podobe in besedilo na bojni nogi. Tudi dizajn igra pomembno vlogo. Npr. fotoknjige monumentalne sovjetske propagande iz 30ih let prejšnjega stoletja predstavljajo prve in najodličnejše primerke dizajna fotoknjig. Tam dizajn predstavlja okvir s pomočjo katerega fotografije pripovedujejo s filmsko kompleksnostjo in dinamizmom, ki ga srečamo le redkokdaj.
Prav vsak povsem obrtniški detajl pri izdelavi  prispeva k vtisu in uspehu fotoknjige: vezava,ovitek , tipografija, papir. Tudi tisk je vitalnega pomena, tukaj se največ ljubiteljev fotoknjig nostalgično spominja 50tih in 60tih let, dobe fotogravure in podob v čutno črni s taktilnimi učinki, ki nas opominjajo, da je fotoknjiga tridimenzionalni objekt. Najboljši ustvarjalci fotoknjige se vedno zavedajo tega dejstva. Kljub temu ne velja, da je odlična fotoknjiga praviloma povezana z drago produkcijo. Pomembneje je izbrati način izdelave, ki ustreza vsebini. Tako poznamo tudi zelo grobo izdelane fotoknjige, ki odlično funkcionirajo tudi brez dragocene izdelave predvsem zaradi pristopa, ki se odlično poda k podobam (npr. ena najboljših čeških fotoknjig, izdanih po 2. svet. vojni, ABECEDA: Duevnihoprádna (Abeceda spiritualne praznine, 1946) Zdeneka Tmeja je bila natisnjena na papirju, komaj kaj boljšem kot se ga je uporabljalo za tisk časopisa, toda z lesketajočo se gravuro, kombinacija obojega pa je čudovito dopolnjevala fotografije).
Po naši definiciji ima torej fotoknjiga specifično tematiko, nabor teh pa je enak širini vesolja kakor npr. v Fotografskem atlasu lune (1896—191o) Maurice-a Loewy-a in Pierre-a Puiseux-a ali ozko zamejen kot bližnji posnetki površine blata v fotoknjigi Alfreda  Ehrhardta Das Watt (1937). Tematika je lahko oblikovno precizna kot v Blossfeldtovi Urformen der Kunst (1928) ali naključno intuitivna kot psihološki izraz urbane izkušnje v Daido Moriyamini Sashinjo Sqyonara (Nasvidenje  fotografija, 1972).  Lahko je preprosta kot anonimna knjiga fotografij pogrebnih vencev poslanih na Leninov pogreb (Leninu, 1925), ali bogata kot slovar v Praški panorami Josefa Sudeka (Praha panoramatická, 1959).
In če na kratko povzamemo, tematika fotoknjige je lahko prepoznavna, če ne skorajda hipno očitna.

Povzeto po: Martin Parr, Gerry Badger: The Photobook: A History Volume 1. Phaidon

Leave a Reply