Košarica

Trenutna razstavaza prvo stran

Nataša Segulin // Lumen

By 25. 9. 2019 november 5th, 2019 No Comments

Nataša Segulin
Lumen

4.11.2019 – 10.01.2020

Nataša Segulin se je s fotografijo začela ukvarjati relativno pozno, po redni upokojitvi. Pred tem je bila vseskozi v stiku z likovno umetnostjo kot novinarka in urednica televizijske kulturne redakcije. Kmalu je začela razstavljati in ne preseneča, da se je s svojim četrtim ciklom Lumen enako samozavestno in radovedno podala v še en specifičen način ustvarjanja, v “pisanje” fotografske knjige.

Nataša Segulin
Lumen

LUMEN

Nataša Segulin se je s fotografijo začela ukvarjati relativno pozno, po redni upokojitvi. Pred tem je bila vseskozi v stiku z likovno umetnostjo kot novinarka in urednica televizijske kulturne redakcije. Kmalu je začela razstavljati in ne preseneča, da se je s svojim četrtim ciklom Lumen enako samozavestno in radovedno podala v še en specifičen način ustvarjanja, v “pisanje” fotografske knjige.
Fotografska knjiga,  kljub dolgi tradiciji, pravi razcvet doživlja v zadnjem desetletju.Termin označuje knjigo, v kateri so fotografije edini konstitutiven element naracije. Ne gre zgolj za nizanje podob oziroma naracijo posamezne, ampak za enovito pripoved s podobami.
Ob prvem stiku s fotografijami  cikla Lumen oko, nevešče vizualnega branja, stopi v prostor senc, teme in propada.  A avtoričina zgodba nekega propadajočega, stoletja starega objekta[1] se bere drugače.
Fabula je enostavna. Protagonistu, naravni svetlobi, sledimo v treh poglavjih, ko postopoma razkriva in deidealizira. V prvem prodirajoči svetlobni snopi odstirajo drobne detajle in ustvarjajo mistične, sanjske podobe. Lahko bi bili kjerkoli. Nato nas lumen popelje v otipljivejše, a se v celoti podreja geometričnosti. Šele v tretjem poglavju osvetli izmučeno telo nekdanje porodnišnice in zidove sleče do prepoznavnosti. Neizprosen je, razkrije bedo, toda obenem prinaša upanje, svetlobo in toplino.
Estetika naslikane atmosfere je pomemben gradnik fabule. V tradiciji abstraktne fotografije eliminira realni slikovni prostor. Osredotoči se na uporabo svetlobe in oblik, na barvo, teksture in tonske vrednosti in z njimi podaja občutja, zaznave in vtise. Razpadajoča, grda, moreča resničnost ponikne pred toplino svetlobe, razkošnimi kontrasti med svetlim in temnim, mehkobo senc, haptičnim risanjem struktur, ritmom ponavljajočih se oblik in utišano, v monokromnost prelito barvno skalo, ki v ospredje postavljajo lepoto, skladnost in ubranost.
Avtoričina vizualna pripoved je in ni zgodba neke stavbe. Prej pričevanje o pogledu, ki kamorkoli se ozre najprej bere likovno. Abeceda uravnoteženega, skladnega in minimalističnega, izčiščenost, ritmičnost oz. ponavljanje preprostih arhetipskih oblik, otipljivost tekstur in izraziti kontrasti med svetlobo in senco so stalnica njenega opusa. Prav tako kakor občutja miru, tišine in harmonije, ki jih polaga tudi v nekdanji servitski samostan, z upanjem na svetlo prihodnost.
Vsak avtorski cikel govori tudi o avtorju samem. Pravzaprav smo pri Nataši Segulin vedno v prostorih, ki so na nek način odmaknjeni, čeprav lahko obenem mrgolijo od vrveža (pristanišče v Kopru, kamnolomi, turistične destinacije s kulturno dediščino). Povod za pripoved o lumnu je ljubezen do umetnosti in kulturne dediščine, osebna vpetost v fizični prostor, v mesto Koper in lastna doživljanja povezana s stavbo, iz katerih izhaja tudi ime cikla. »Lumen kot luč, svetloba in sreča ter radost ob rojstvu mnogih Primorcev in Istranov, tukaj sem bila rojena jaz in vsi moji… luč tudi kot upanje na boljši jutri«. Njen pozitivni credo je prepoznaven kot del njenega fotografskega izraza in čeprav jo v fotografiji zanimajo predvsem formalni vidiki, je s tem ciklom prvič želela premakniti tudi kamenček v kolektivni družbeni zavesti. Če se navežemo na Sartrovo oznako angažirane literature, ki pravi da »književnost bralcem odkriva njihovo lastno situacijo, da bi nato odgovornost zanjo prevzeli nase«, potem je z angažiranim poetičnim spraševanjem o odnosu družbe do  kulturne dediščine  kot enim konstitutivnih elementov narodne zavesti, tokrat, s ciklom Lumen, v terminih definiranja likovnih smeri, prestopila prag sodobne umetnosti.

Renata Štebih, umetnostna zgodovinarka

[1] Servitski samostan v historičnem jedru Kopra je stavba  s statusom kulturnega spomenika državnega pomena. Je eden najstarejših stavbnih kompleksov v mestu in predstavlja edinstven arhitekturni primer svoje dobe in sloga na vsej vzhodni jadranski obali. Lokacija, ki so jo serviti leta 1453 zasedli in  poselili, je bila poseljena že v rimskem času, pred servitskim pa je na tem mestu stal benediktinski samostan in pripadajoča cerkev sv. Martina. Samostan je skozi zgodovino služil različnim namenom. V njem je svoj prostor našla tudi vojaška bolnišnica. Od leta 1810 pa do konca druge svetovne vojne je tu delovala splošna mestna bolnišnica, od konca druge svetovne vojne in vse do leta 1996 pa je v objektu delovala regijska porodnišnica in pediatrični oddelek. Ko se je porodnišnica leta 1996 izselila, so nekdanji samostanski prostori, v katerih so zapisane neštete zgodbe preteklosti, ostali prazni. Notranjost propada, seseda se sama vase in že leta  čaka na prenovo in revitalizacijo. (Povzeto po Neža Čebron Lipovec in Minka Osojnik, 2017: Stavbna zgodovina samostanske zgradbe / Storia della costruzione del convento. V: Servitski samostan, Arhitekturni in arheološki spomenik v osrčju Kopra / Il convento dei serviti, Un monumento architettonico e archeologico nel cuore di Capodistria, ed. Neža Čebron Lipovec et al., Milano: Politecnico di Milano)

Ob otvoritvi razstave bo predstavljena tudi fotoknjiga Lumen, ki jo je oblikoval Tomato Košir, avtorja besedil sta Renata Štebih in Andrej Medved, prevedla Hana Čeferin, izdala pa Galerija Fotografija.

TÒ PHÔS, SVETLOBA, LUMEN IN TEMÀ KOT LUX AETERNA –

LICHTUNG V TÈMO, KOT DUNKELHEIT, IZ TEME –

AMYDRON V SVETLOBO – PHÔS

In to mi je priklicalo pred oči neko podobo, vendar sem ob njej nemudoma zmignil z rameni in celo poskusil svojo domišljijo, ki se zmeraj urno odzove, potlačiti; vseeno pa ne morem reči, da o podobi, ki se mi je prikazala v tistem trenutku, nisem premišljeval; in povedal vam bom, na kaj sem pomislil, pa čeprav boste ob tem zmignili z rameni, kot sem sam: pomislil sem na Božji FIAT LUX. (A. Artaud, Tarahumari)

Temo kot amydron zamenja luč/svetloba … in jame, rove in kanale in Podzemlje: zaprečeno »votlino« so zamenjala Nebesa = zrcaljenje zrcal po podu, steni in iz odprtih oken. Fotografija (nekdanje) porod/nišnice kot dom/ovanja Ženske … In črte. Linije = svet/lobnostne sledi kot »fruhe Spur«, kot »zgodnja sled« svetlobe iz teme … In vzorci, gube in spirale, ki silijo iz vrat in oken (neke, nekakšne) sentimentalne zgradbe in … pravljičnega mesta … Iz potopljene in katarzične (pro)padle in znova vznikle »hiše biti«.

Fotografija kot clinamen in umetnost = umetnik in fotografija kot objekt v nastajanju, minljivosti in večni, neskončni proizvodnji, osnovna, temeljna amebnost (indoevropsko ambh), prestop, prestopanje v bitje prapodobe kot možna in mogoča eksistenca Umetnine. Bivanje za-sebe in na-sebi in vendar v družbeni pogodbi s svetom in nastajajočo umetnino: kot uresničen paradiž, vrtovi Edna kot pri/ložnost in pri/loženost božanskega in hkrati smrtnega panspolnega razmerja med foto/grafijo in foto/grafom. Sprava kot spravljenost s seboj in drugim, drugim v sebi in z velikim Drugim, z Umetnostjo z velikim U-jem, z drugim od drugega in z objet petit a kot umetniškostjo fotografskega dajanja in dejanja.

 

 

Andrej Medved, pesnik in filozof

Nataša Segulin

Nataša Segulin se je rodila leta 1948 v Kopru, Slovenija. Diplomirala je leta 1973 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dolga leta je bila zaposlena kot  novinar, urednik in zadnjih 12 let kot odgovorna urednica na TV Koper-Capodistria, TV Slovenija. S fotografijo se je spogledovala že med študijem umetnostne zgodovine in pozneje med dolgoletnim novinarskim delom na področju kulture. Spremljanje dela s kamero, montaže, priprave prispevkov, reportaž, oddaj in seveda obiskovanje številnih razstav je zagotovo vtisnilo pečat in prispevalo k oblikovanju njenega pogleda na fotografijo, ki se ji je v celoti posvetila šele po upokojitvi leta 2011.Veliko se je naučila na potovanjih ob spremljanju življenjskega sopotnika Slavka Ciglenečkega, arheologa in fotografa, pri raziskovanju odmaknjenih in skritih najdišč rimskega imperija na treh celinah. K njenemu pogledu na fotografijo pa je prispevalo tudi srečanje z mednarodno priznano umetnico in fotografinjo Diano Lui (Galerija Fotografija, Ljubljana 2013). Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).

SAMOSTOJNE RAZSTAVE

2019 – Lumen, Galerija Fotografija, Ljubljana, SI

2018 – »Geometrija – racionalnost pogleda«, 7. Mednarodni
festival likovne umetnosti Kranj, SI

2017
V pristanu, Fotogalerija Stolp, Maribor, SI
V pristanu, Galerija Equrna, Ljubljana, SI
V pristanu, Galerija Kranjčar, Zagreb, HR
V pristanu, Art Photo Budapest, Budimpešta, HU
V pristanu, Mesec fotografije, Bratislava, SK

2016
Poetika tišine, Cankarjev dom, Ljubljana, SI

2015
Tihote, Kulturni dom Šmarje pri Jelšah, SI
Tihote, Zavičajni muzej Biograd na Moru, HR
V pristanu, Galerija Loža Koper ( Obalne galerije Piran ), SI
V pristanu, Galerija SKC Korotan, Dunaj, AT

2014
Tihote, Galerija Meduza Koper (Obalne galerije Piran), SI

SKUPINSKE RAZSTAVE

2019
AZIL, Grin Photo Gallery, Umag, HR
AZIL, Palača Gravisi, Koper, SI
AZIL, Biblioteca statale Stelio Crise, Trst, IT
ART LINKS 2019, Novi Sad, SRB

2018
»Mi še vedno plavamo«, Galerija DLUL, Ljubljana, SI
Festival fotografije Maribor 2018, Galerija DLUM, Maribor, SI
»Cikel 13.0 Daljna bližina – Umetnost/ Zgodovina«, Stift  Lilienfeld, AT

2016
Zgodbe z ulice, Museo d’Arte Moderna Ugo Cara’, Muggia(TS), IT

2015
4.Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj-ZDSLU 2015, SI
Priznanje za kvaliteto v fotografski umetnosti
Zgodbe z ulice, TheArtPhoto Gallery, Trst, IT
Zgodbe z ulice, Galerija moderne umetnosti, Koper, SI
Zgodbe z ulice, Galerija Lera, Piran, SI

2014
Tihote 3, Večerne projekcije festivala »Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2014«, Ljubljana, SI          Tihote, »Ostanki mesta + Foto Emona«, Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli, Ljubljana, SI
Galerija Meduza Koper (Obalne galerije Piran), SI
Knjigarna Galerije Fotografije, Ljubljana, SI

2013
Tihote, Četrtkova nagrada 2013, Festival dokumentarne fotografije Fotopub, Novo mesto, SI
Slovenske fotografinje se predstavijo 2013, Kosova Graščina, Jesenice, SI

Pomoč pri realizaciji razstave: