Košarica

Pretekle razstaveza prvo stran

Michael Kenna // Akti in pokrajine

By 12. 12. 2019 27 maja, 2020 No Comments

Michael Kenna
Akti in pokrajine

11. 2. 2020 – 20. 5. 2020
19.00

Pri nas prvič predstavljeni umetnik Michael Kenna je znan predvsem po atmosferični in lirični naravi svojih črno-belih fotografij. Tokrat sta v kombinaciji predstavljena dva na videz nepovezana motiva - akti in pokrajine. Predstavljene fotografije druži več kot le vizualna enotnost, ki jo avtor dosega s poenotenimi formati in dosledno uporabo črno-bele, analogne tehnike. Akti in pokrajine so združeni v skupno zgodbo Kenninega subjektivnega, poetičnega in poduhovljenega pogleda na svet, ki enako lepoto išče tako v vejevju dreves, kot krivinah golih teles.

Michael Kenna
Akti in pokrajine

MICHAEL KENNA – AKTI IN POKRAJINE

Pri nas prvič predstavljeni umetnik Michael Kenna je znan predvsem po atmosferični in lirični naravi svojih črno-belih fotografij. Tokrat sta v kombinaciji predstavljena dva na videz nepovezana motiva – akti in pokrajine. Predstavljene fotografije druži več kot le vizualna enotnost, ki jo avtor dosega s poenotenimi formati in dosledno uporabo črno-bele, analogne tehnike. Akti in pokrajine so združeni v skupno zgodbo Kennovega subjektivnega, poetičnega in poduhovljenega pogleda na svet, ki enako lepoto išče tako v vejevju dreves, kot krivinah golih teles.

Kenna je svoje fotografije sam opisal kot »vizualne haikuje«[1] – namesto da bi gledalcu podal jasen in izdelan pogled na pokrajino ali prizor, mu s podobo želi le namigniti na obstoj nečesa nejasnega ali nedoumljivega. Podobe predstavljajo nekakšen pobeg pred vrvežem vsakdanjega življenja. Ujeti so trenutki spokojnosti in tišine, velikokrat posneti v zgodnjih jutranjih urah ali pa v popolni temi noči. Njegove fotografije niso prikazi nečesa, kar se nahaja pred njim, pač pa meditacije o podobi in vlogi prikazanega, ter obenem vzpostavitev dialoga s predstavljenim. Trenutki so zajeti spontano, ne da bi jih fotograf pripravil vnaprej. Z veliko mero umirjenosti in potrpežljivosti, ki iz njegovih fotografij dobesedno izžarevata, se Kenna loteva fotografiranja na svojih neskončnih sprehodih in raziskovanjih, velikokrat tujih dežel.

Kot je morda razvidno že iz primerjave lastnih fotografij s haikujem, je Kenna posebej fasciniran nad Japonsko, kjer je preživel pomemben del svojega življenja. Njihov koncept zena je utemeljen na uravnovešenosti, umirjenosti in modrosti, ki jo črpamo iz narave. V harmoničnem so-obstoju s svojim okoljem in spiritualnim simbolizmom človek doseže duhovni mir. Zen je ključno vplival na razvoj japonske kulture, estetike, vere in celo politike, ter velja za specifično japonski fenomen.[2] V Kennovih fotografijah je takšen jezik očiten. Subjekti so predstavljeni v minimalistični, izčiščeni vizualni govorici Japonske, narava in okolica pa sta zaviti v skrivnostnost in enigmo. Od gore Fuji, ki se dviga nad meglenimi grički, do vrat Torii, ki navidez magično rastejo iz vodenih oblakov, govorica Japonske poezije (haikuji so njegove fotografije mnogokrat spremljali tudi dobesedno v publikacijah in na razstavah) je nezamenljiva.

Njegove pokrajine velikokrat pridobijo videz pravljičnega, magičnega ali nadrealnega tudi zaradi fotografovega dolgega odpiranja zaslonke. Dolgi ekspozicijski časi so posebna lastnost Kennove fotografije. Zaslonko pusti odprto tudi po celo noč in čaka na popolno fotografijo. Nočni prizori, ki brez jasnega svetlobnega vira (sonca) velikokrat delujejo skrivnostno, ga zanimajo ravno zaradi potenciala, da iz njih v fotografiji izvabi nekaj, kar zgolj s človeškim pogledom ni moč zaznati. Med dolgim ekspozicijskim časom se svet spremeni. Drevesa rastejo, oblaki se premikajo, ptice selijo dom, reke derejo pot k morju. Procesi, ki so večni in nespremenljivi, a človeškemu očesu nezaznavni. To želi Kenna v svojih fotografijah zabeležiti in pokazati predvsem lepoto in enigmatičnost teh vsakdanjih, skromnih dogodkov. Velik pomen pripisuje poznavanju fotografske tehnike in absolutnemu obvladovanju fotografskega aparata. Je mojster svojega analognega fotoaparata Hasselblad, ki mehke sivine, globoke črnine in  presevajoče beline iz objektov izvablja s preciznim ekspozicijskim časom. Fotografije razvija sam na srebroželatinski papir v lastni temnici. Tudi sam proces razvijanja fotografij razume kot zelo oseben, intimen – osebni stik se mu zdi pomemben tako v odnosu do svojih subjektov kot v končni produkciji fotografij.

Do svojih subjektov fotografiranja pristopa z izredno pieteto in spoštovanjem. Iz njih izvablja nekakšno nadzemeljsko lepoto, ki je v današnji poplavi fotografij krajin in aktov značilna le za Kenno. Morda gre za povezavo z njegovimi otroškimi leti, ko je odraščal v izrazito katoliškem okolju in se nekaj let celo izobraževal za poklic duhovnika. Kot pravi sam, »za katolicizem je osnova vera v Boga, skritega, nevidnega, a vedno prisotnega. V Cerkvi je prisotnost boga simbolizirana z gorečo svečo ali lučjo ob oltarju. Morda želim zaradi teh zgodnjih vplivov, ne glede na to, kaj je pred kamero, nakazati na tisto, kar je nevidno«.[3]

In kje se skriva povezava med Kennovimi akti in pokrajinami? V mehkem, liričnem vizualnem učinku, ki v veliko primerih deluje celo abstraktno. Zaobljeni vrhovi japonskih gorovij, ki se v odtenkih sive prelivajo v ozadje neba, najdejo svoj odmev v nežnih krivuljah ženskega golega telesa. Akti so umirjeni, senzualni in posneti z vsem dostojanstvom, ki je v fotografiji golega telesa velikokrat izmuzljiv pojem. Kot duhovi šinejo mimo Kennovega objektiva – kot bi beležil le bežne trenutke, ljudi, ki jih več ni. Na drugi strani pa ponudi protiutež v brezčasnosti narave, njeni trdnosti in trajnosti, ki jo zasleduje v gozdovih dreves in zasneženih vrhovih gora. Kenna prav s postavitvijo tako raznolikih motivov, kot so akti in pokrajine, prikazuje svoj specifični odnos do fotografiranja – ker v obeh primerih vidimo popolnoma enak pristop in celo vizualni učinek, dokaže, da ni važno, kaj se nahaja pred fotografom. Pomembno je, kako sam razume portretirano, ali bo z naravo in ljudmi zmogel vzpostaviti dialog, ter ali bo očem prikazal nevidno.

Razstava je organizirana v sodelovanju z galerijo Susanne Albrecht iz Berlina.

Hana Čeferin

 

[1] Michael KENNA, A Man with a Camera. Photographic Poetry, Looking glass. A Photography Journal, 14, 2016, p. 53.

[2] Michael KENNA – Yvonne MEYER-LOHR, Forms of Japan, Prestel 2015.

[3] Michael KENNA, A Man with a Camera. Photographic Poetry, Looking glass. A Photography Journal, 14, 2016, p. 63.

Michael Kenna

Michael Kenna je eden najbolj vplivnih fotografov našega časa. Njegove skrivnostne fotografije, pogosto posnete ob zori ali v temačnih urah noči, se osredotočajo predvsem na odnos med naravno pokrajino in strukturami, ki jih je zgradil človek. Kenna je obenem dnevni in nokturni fotograf, ki ga fascinirajo deli dneva, ko je svetloba najbolj mehka. Z dolgim ekspozicijskim časom, ki lahko traja tudi celo noč, njegove fotografije velikokrat zabeležijo, česar človeško oko ne more zaznati. 

Michael Kenna je posebej prepoznaven po svojih fotografijah manjšega formata in njegovem natančnem, osebnem načinu razvijanja. Uporablja tradicionalni, analogni fotografski pristop. Njegove osupljive, ročno razvite črno-bele fotografije, ki jih še vedno razvija sam, odražajo njegov perfekcionizem, spoštovanje do zgodovine in popolno originalnost.

Med svojo petinširidesetletno kariero je imel Kenna samostojne razstave v več kot 450 galerijah in muzejih po vsem svetu. Njegove fotografije so vključene v številne stalne zbirke institucij, kot so Bibliotheque Nationale, Pariz; Metropolitan Museum of Photography, Tokyo; Museum of Modern Art, New York; National Gallery, Washington, D.C.; Shanghai Art Museum in Victoria and Albert Museum, London. 

O Kenninem delu je bilo objavljenih več kot petdeset monografij in razstavnih katalogov, med njimi Michael Kenna – A Twenty Year Retrospective (Treville, 1994 and Nazraeli Press, 2000); Impossible to Forget (Marval and Nazraeli Press, 2001); Japan (Nazraeli Press in Treville Editions, 2003); Michael Kenna – A Retrospective (BnF, 2009); Immagini del Settimo Giorno (Skira, 2010); China (Posts in Telecom Press, 2014); France (Nazraeli Press, 2014); Forms of Japan (Prestel, 2015); Rafu (Nazraeli Press in Shuppan Kyodosha, 2018), Beyond Architecture – Michael Kenna (Prestel 2019) in Des Oiseaux (Editions Xavier Barral, 2019).

Rodil se je leta 1953 v Widnesu (Anglija), trenutno pa z družino živi v Seattlu (Washington, ZDA) in še naprej fotografira po celem svetu. 

Razstava je organizirana v sodelovanju z galerijo Susanne Albrecht iz Berlina.

Pomoč pri realizaciji razstave: