Košarica

Pretekle razstave

Klavdij Sluban – Izgubljeni raj

By 7. 1. 2015 maj 12th, 2019 No Comments

Klavdij Sluban
Izgubljeni raj

8.01.2015 – 7.03.2015
19h

ZGUBLJENI RAJ – Galerija Fotografija 8. 1. – 28. 2. 2015 PODALJŠANO DO 7. MARCA Otvoritev razstave: četrtek, 8. januar 2014 ob 19. uri KERGUELEN – SREČNI DNEVI NA OSAMELEM OTOKU – Narodna galerija 7. 1. 2015 – 1. 3. 2015

Klavdij Sluban
Izgubljeni raj

Galerija Fotografija
8. 1. – 28. 2. 2015
PODALJŠANO DO 7. MARCA

Otvoritev razstave: četrtek, 8. januar 2014 ob 19. uri
Vodstvo po razstavi: sreda, 18. februar ob 18. uri. Vodi Klavdij Sluban.

 

 

 KERGUELEN – SREČNI DNEVI NA OSAMELEM OTOKU 
Narodna galerija
  7. 1. 2015 – 1. 3. 2015

Otvoritev razstave: sreda, 7. januar 2015 ob 19. uri
Vodstvo po razstavi: nedelja, 18. januar 2015 ob 12. uri. Vodi Klavdij Sluban.
Predavanje: četrtek, 19. februar 2015 ob 18. uri
“Fotografija kot subjektivni jezik” . Predavatelj: Klavdij Sluban
Po predavanju sledi projekcija fotografskih serij 15 udeležencev delavnice, ki je januarja in februarja
pod vodstvom Klavdija Slubana potekala v Galeriji Fotografiji.

 

 

————————————————————-
IZGUBLJENI RAJ

Bridke podobe Klavdija Slubana

Klavdij Sluban ni fotoreporter, ki bi pokrival zgodbe s terena. Sam zase pravi, da je pohodnik, ki “raje odkriva kot pokriva.” Fotografija mu predstavlja izgovor, da se odpravi na potovanje, fotografska kamera pa mu služi le kot orodje, s pomočjo katerega se srečuje s svetom. Ko se srečata realnost sveta in fotografovo notranje dojemanje, pride do subtilnega ravnovesja.
A Sluban realnost sveta enači s kaosom.
Zanj potovanje ni čas za sprostitev, počitek ali lenarjenje. Ko se poda na pot, je pred njim dolgo potovanje. Njegova filozofija je, da se kot fotograf približuje realnosti kaosa in samemu sebi. Vedno znova in znova in znova se vrača, ostri svoje oko in odstranjuje plast za plastjo klišejev in stereotipov.
“Eksotika” mu predstavlja sovražnika, s katerim se je vredno spopasti. Rad hodi po tanki liniji negotovosti. Fotografira trenutke, za katere se lahko zdi, da so prazni in slabotni. Prav zaradi tega privzetega odnosa je sodoben umetnik: ne poskuša več prikazati realnosti, da bi ilustriral nek dogodek.
“Ne fotokopiram realnosti. Dogodek je mrtev,” pravi Sluban v zvezi z novim obdobjem, v katerega je vstopila fotografija. Danes lahko vsak, ki ima fotografsko kamero, trdi, da je fotograf.
“Fotografija se začne tam, kjer se pojavi neimenljivo,” Sluban ponudi svoj protistrup za anekdoto.
Slubanove podobe so pretresljive. Lahko se vam zdijo temačne in turobne. A nikoli ne recite Slubanu, da so njegove fotografije žalostne, saj vam bo mirno, toda odločno odgovoril: “Moje fotografije niso ne žalostne ne mračne. Na vsaki moji fotografiji je nek osvetljen poudarek, ki bi ga morali videti kot svetlo točko, do katere si lahko utremo pot iz naše temačnosti. Meni se denimo zdi žalostno to, ko vidim na bleščečih straneh kakšne modne revije anoreksično vrhunsko manekenko, ki ji iz riti štrli ptičje perje zato, da oglašuje kremni losjon z deodorantskim učinkom.”
 Kot je zapisal fotograf in kritik Jean-Christian Fleury v uvodniku k eni izmed Slubanovih prvih obsežnejših fotografskih serij, ki je bila posvečena balkanski tematiki: “Črnina, ki razjeda njegove podobe, ni znak chic minimalizma, temveč je razorožujoče brezno, v katero človek lahko pade.”
Sluban v svojih “ciklih”, kot jih imenuje, ves čas razvija neizprosen in jasen fotografski opus, ki črpa navdih tudi iz literature. Dosežke petih let svojega dela je poimenoval Izgubljeni raj, kot referenco na istoimensko pesnitev Johna Miltona.
Ta fotografski cikel je pričel nastajati s serijo potovanj na Kubo, Portoriko, Haiti in Dominikansko republiko v letih 1999 in 2000. Sluban je tja potoval s priznanim francoskim pisateljem Françoisom Masperom, ki je pisal za časopis Le Monde. Danes se nam zdi skoraj nemogoče, morda kar pravljično, da so časopisi včasih pisateljem in umetniškim fotografom dajali popolno svobodo in jim pustili, da so s svojih popotovanj prinesli karkoli so sami menili, da je vredno objave (v nasprotju s tem, kar bi morali videti po naročilu koga drugega).
Kljub temu je Sluban čutil potrebo, da koplje globlje, zato se je več let redno vračal na Karibske otoke. Haiti ga je še posebej očaral. S pomočjo razstav, srečanj, delavnic in lokalnih projektov je Sluban še naprej raziskoval otoke – na svoj lasten način, nikoli po navdihu neposrednih in najnovejših senzacionalističnih dogodkov.
Ali so Karibski otoki sploh kdaj bili raj na zemlji? Kakorkoli že, niso raj za ljudi, ki tam živijo. Slubanove podobe razlagajo (in ne ilustrirajo) njegovo lastno vizijo, ki poudarja protislovja, naveličanost, izčrpanost in krhkost življenja v teh od naravnih nesreč in družbenih pretresov prizadetih krajih.
Zelo presenetljivo pri tem je, da njegovo dojemanje Karibskih otokov v gledalčevih očeh in duši – čeprav se zaveda, kaj prikazujejo slike – pusti občutek poguma, ponosa in ljubeznivosti ljudi, ki jih je Sluban srečal v teh krajih. Ali nam Slubanova notranja vizija prinaša Povrnjeni raj?
Jean-Marc Lacabe, direktor Galerie du Château d’Eau, Toulouse, Francija.

Klavdij Sluban

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply