Košarica

Pretekle razstave

Janez Bogataj – Sonata za sonce in meglo

By 16. 1. 2014 maj 12th, 2019 No Comments

Janez Bogataj
Sonata za sonce in meglo

28.01.2014 – 1.03.2014
19.00

Razstavo bo otvoril esejist, filozof, publicist in fotograf ddr. Evgen Bavčar. 4. februar ob 18. uri: vodstvo po razstavi. Vodil bo ddr. Evgen Bavčar. Vodstvo bo prirejeno slepim in slabovidnim. Tih in miren svet povsem nepomembnega rastja, samo trave, šavje in drevesa v odnosu z okolico ter avtor, ki elemente krajine spreminja v metafore. Tvorbo slednjih je Aristotel razglasil za veliki dar, ki ga imajo pesniki. Avtor svoje krajinske serije poimenuje z naslovi s področja pesništva in glasbe.

Janez Bogataj
Sonata za sonce in meglo

ANEZ BOGATAJ: OB POGLEDIH FOTOGRAFA PESNIKA

Ko mi besede avtorja te nenavadne zbirke fotografij posredujejo nevidno, se nehote spomnim pesmi Carla Sandburga, ki pravi, da je megla v svojih različnih vlogah, odtenkih, položajih, perspektivah tisti skrivnostni leitmotiv, ki daje tem podobam posebno dimenzijo: Megla pride / z mačjimi koraki .// Tiho leži na boku / in gleda pristanišče in mesto / nato se odpravi dalje.[0]

Mimo punktuma kot ga je razumel Roland Barthes, nam ta fenomen sporoča, da vsaka fotografija vsebuje čar nevidnega. Gre torej za neke vrste razodevanje vizualnega, ki je lahko namig na neki dogodek ali tudi kontrast razločljivemu. Ko poslušam opis fotografij, se spomnim na ugotovitev pesnika Ivana Volariča-Fea: „Najlepša jutra so zjutraj.“ (Prav si imel, dragi sošolec iz dijaških in študentskih let, mi pravi neki notranji glas.) Bogatajeve fotografije potrjujejo to duhovito domislico in obenem delavno resnico fotografa. Nesebično me vabi na bogata romanja po jutrih v iskanju tistega naravnega lepega, ki ga je Kant primerjal z lepoto tulipana. Ko v domišljiji stopam v njih po slovenskih pokrajinah, vem, da moram vstati zgodaj pred resnico polnega dne, ko je sonce, fotograf vseh fotografov, šele na začetku, ko se zlati voz heliosa šele začenja premikati po nebesni poti navzgor. Kako se tudi ne bi spomnil na velikega pesnika in prevajalca Georga Haldasa, ki mi je ob priliki skupnega sodelovanja v oddaji za France Culture govoril, kako je njegov oče Grk in je Grk on sam, in ga je naučil, da mora vsako jutro čakati sonce. To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi vseskozi prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni preko njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoča, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe. In potem spet sledim besedam, da bi bolje doumel napeto tišino, ki označuje te slike. Janezov glas mi zaupa, kako je fotografiral narcise na Golici. Najprej v hrupu Avsenikove polke ne vidim ničesar. Potem se prisilim, da utišam te zvoke, vse tiše, dokler poskočnica ne izgine in udarijo pred moje notranje oči narcise, veliko narcis, ki so kot bele zenice umrlega Narcisa: rekel bi, da je to najbolj primeren pušeljc za grob nesrečnega samoljubneža tam daleč, v pravljičnih Benetkah. Potem vidim jezero kot veliko oko Alp, gorskega sveta, s tisto zagonetno meglico, ki zame predstavlja katarakto za pogled zgodnjega jutra. Še bolj pa me gane, ko se ta očesna zavesa pojavi kot odsev v vodi ali pa ko se zdi, da si odhajajoča noč še vedno mane zaspane oči teme. Potem sledim skali, ki se trikotna nekam kvadrati v vodni gladini, da potem seže in razpolavlja dva gorska korenjaka in se težka usede v fotelj med njima. Začutim tudi razpiranje nekih umišljenih trepalnic pred jezerom, ki so, kot da varujejo njegovo gladino, ali pa se oprijemam samotnega debla, da bi bil na varnem pred globino vode.

Prepričan sem, da so doživete samo tiste fotografije, ki nam ponudijo, da nekako vstopamo v pokrajino, si jo vsaj v domišljiji prilastimo. V tem je tudi čar tistih „nežnih tačk megle in meglic“, kot pravi pesnik. Začuden postajam ob novih podobah, tistih, ki poudarjajo dvojino njiv v geometrijski simetriji, ali pa tistih, ki jih ločuje dvojina gozda in osamljeno drevo na jasi. Nehote pomislim na ustvarjalno osamljenost avtorja v neštetih jutrih, ki nam jih podarja. Gre za zelo natančno odmerjene trenutke, zapolnjene s sedimenti zaznav vzdušij, predvsem tišine. Potem za trenutek postanem ob pogledu na tri labode, ki odhajajo nekam daleč proti levi, kot da se jih naša prisotnost ne dotakne. Še bolj pa me začudita laboda, ki se morda samo za trenutek prav nič ne menita za opazovalca zato, da potem odbrzita vsak v svojo smer in nam tiho zapojeta pesem razdružitve. Nekako gotsko deluje name drevo, ki se v svoji vertikalnosti podaljšuje v zvonik. Ko se moj pogled sprehaja navzgor in navzdol, se mi zdi da slišim oddaljeno zvonjenje nekega daljnega hrepenenja. Veliko se sprašujem ob tistih meglicah, ki se kot sopara dvigajo nad zemljo in dajejo izreden občutek bedenja vsega vidnega, vsega stvarnega. Lahko bi ju poimenoval transcedenčni meglici, tako močno sta se vtisnili v moj pogled tretjega očesa. In že postanem pred brezami, ki se zde, da ne bodo nikoli sprejele medse samotno družico iz neke druge fotografije. Samotna breza pa se tudi zdi nekako vkopana v svoji enosti in kraju, ker nikoli ne bo mogla doseči družbe svojih družic. Podobna je slovenskemu pasivnemu hrepenenju ali ga celo ilustrira.

Počasi in previdno vstopajo vame tudi barve, pa ne samo takrat, ko, kot edini zeleni grm, kar skočijo v objektivno indiferentne poglede, ki jih pa stalno prebuja moč besede. Zagonetne so tudi barve tistih fotografij, ki nekako časijo, se pravi da živijo v trajanju leta od pomladi do jeseni, poletja in zime. So v nekem smislu vidna ura trajanja, barometer minljivosti, so pisani koledar letnih časov, otroštva in zelene mladosti narave, jeseni, življenja in smrti. Vem pa tudi, da je v vseh podobah veliko nevidnega, kraji onkraj valovite pokrajine v globini perspektive, kjer se iznenada zaustavi moj pogled, skala, iz katere trdosti priteka voda. Igra elementov narave je tako prepričljiva, da bi pokleknil in se odžejal v samem viru vseh stvari, kot je vodo razumel filozof Tales iz Mileta. Ker nekako sanjam ob tej naravni lepoti, se mi zazdi, da še vedno slišim Mojzesovo palico, ki tolče po skali in vabi nove vode. Ko se nekako zdramim iz razmišljanja ob pripovedi, sem v galeriji teh fotografij. Gledalci sprašujejo po avtorju, ki ga pa še ni, čeprav slišim otroški glas iz kitajske pravljice, ki pravi: poglejte fotografa, tam je, na tisti sliki, kjer se vije pot v levo sredi tiste divje pokrajine. Ni ga več, pravi isti glas, in in vendar ga vidim, kako se spušča mimo vejevja tik nad gladino jezera.

V upanju, da bodo tudi realni gledalci lahko sledili tej kitajski modrosti, se zavedam privilegija, ki mi je dan v opisih avtorja. Te besede delujejo name kot svojski estetski analgetik proti frustraciji, ker mogoče nikoli ne bom mogel-ali jih nisem mogel- obiskati slovenskih pokrajin. Prepričan pa sem, da ta notranji vizualni obisk premaguje vsako frustracijo, saj so ti fotografski trenutki, ki so že po definiciji neponovljivi, posebno darilo vsakomur, ki zna gledati onkraj vidnega. Fotografije, ki sem jih obiskoval z močjo besede, dajejo izjemen vtis vzdušja, trajanja in predvsem lepote trenutkov, ki so zavedno mrtvi in zato fotografije vzraščajo v njihovo uspešno posmrtno masko, kar je bilo torej nekoč trenutek v pokrajini z Janezom Bogatajem in njegovim objektivom.

Ko se njegove besede ustavijo, tudi sam obmolknem zato da prepuščam absolutno prednost tišini podob, ki bo rojevala, o tem sem prepričan, še veliko novih besed in pogledov. Zavedati se moramo, da nimamo oči zato da vidimo, ampak- po Heideggerju- ker vidimo, imamo oči. Pogled je torej posledica neke predhodne duhovnosti. Če pa koga od gledajočih moti tišina podob, se lahko ustavi pred tisto fotografijo, kjer je zaobjet občutek vetra, ki z nevidnim glavnikom češe trave, ko se spreminja v nikoli do konca pojasnjeno besedo trajanja in minevanja. In že ga opazi pred trstičjem ob motni vodi, po kateri drsijo lokvanji.

ddr. Evgen Bavčar

JANEZ BOGATAJ
SONATA ZA SONCE IN MEGLO

Zenovsko občutena Slovenija ali kako postanejo razsvetljene trave in drevesa

Prav veliko se ni spremenilo v krajinski fotografiji Janeza Bogataja, če motivni svet barvne fotografske serije Sonata za sonce in meglo primerjamo z zgodnejšimi črno-belimi. Tih in miren svet povsem nepomembnega rastja, samo trave, šavje in drevesa v odnosu z okolico ter avtor, ki elemente krajine spreminja v metafore.[1]Tvorbo slednjih je Aristotel razglasil za veliki dar, ki ga imajo pesniki[2]. Avtor svoje krajinske serije poimenuje z naslovi s področja pesništva in glasbe. Pastorala[3]je naslov leta 2004 objavljene monografije s črno-belimi krajinami, z barvno Sonato za sonce in meglo pa nadaljuje z glasbenimi prispodobami.

Sonata (iz sonare, ital. zveneti) je glasbena kompozicija za enega ali manjše število instrumentov. Navadno jo sestavljajo trije ali štirje samostojni stavki, ki se tukaj ujemajo s štirimi sklopi fotografij, nastalih v letu 2009 in 2010 (Bohinj; Notranjska, Gorenjska, Koroška; Ljubljansko barje; Bela krajina). V Bogatajevem vizualnem skladanju sta osrednji glasbili sonce in megla. S podob zazvenijo tišina, samota in nekakšen panteistični kozmični red, ki boga istoveti s svetom, z naravo.

Notni zapisi skladb za sonce in meglo razkrivajo kompozicijska načela komponiranja:
veliko prostorskih planov, asketsko prazne ali nasičene, največkrat odprte, diagonalne statične kompozicije, bogastvo uporabljenih prostorskih ključev, ki prispevajo k iluziji prostora. Barvna perspektiva, uporaba komplementarnih barv, s katero barve poudarijo druga drugo. Sence, ki igrajo pomembno vlogo pri določanju globine prostora ter dramatičnosti, prekrivanje oblik in z njo prostorska gradacija. Uporaba likovnih spremenljivk: uravnotežene smeri (aktivne diagonale, pasivne horizontale ter vertikale, ki pomenijo rast in življenje), odnosi malo-mnogo, prazno-polno, redko-gosto, prazno-nasičeno… Podobe so polne likovnih kontrastov. Prevladuje zgornji rakurs oziroma pogled iz zgornjega kota. Posneti objekti se zdijo inferiorni, prepuščeni usodi, nemočni, obenem pa glavni igralci drame, ki se odvija pred nami. Velikokrat je uporabljen teleobjektiv, ki omenjeni učinek v fokus postavljenega objekta še poveča.Povsem navadne rastline postanejo protagonisti , ki sodelujejo v ponekod skorajda baročno polni, a kljub temu enostavni, harmonični, uravnoteženi in prepričljivi prostorski iluziji.

Bogatajeva dela pričajo, kako tesno je povezan z lastnim bistvom oziroma, kako nemogoče je iskrenemu ustvarjalcu prikriti sebe. Fotograf, ki je po delu fotoreporterja na Mladini (1979 – 1988) petnajst let posvetil skoraj izključno branju knjig, ima rad naravo, enostavnost in samoto.

Njegove fotografije spomnijo na zenovsko umetnost, ki poudarja preprostost in pomembnost narave. Estetiko zena označujeta termina wabi in sabi. Amorfna koncepta vsebujeta smisel za enostavnost, melanholijo, samoto, naravnost nepopolnost in čas. Velja, da je obrabljen kmečki vrč lepši od starega skrbno rokodelsko izdelanega vrča, saj drugi stimulira le čute, medtem ko prvi vzpodbuja razum in emocije, da kontemplirajo bistvo resničnosti.

Saj ne da bi avtor zavestno komponiral v zenovski maniri, a njegova umetnost je tako blizu značilnostim wabi sabija, da se primerjave kar same vzpostavijo.

Bistvo filozofije Zena je meditacija in ko avtor fotografira, se zdi kot da meditira. Zavest se osredotoča le na zgodbe v naravi in šele najdba pravega motiva, ga zamakne iz tega stanja.

Bogatajeva krajina pa je zenovsko občutena tudi zato, ker si današnji opazovalec, ki je naravo na fotografijah videl že tolikokrat, da velikokrat naveličan, le še odvrne pogled, zato da bi občutil te podobe, mora vzeti čas in malo »posedeti pod drevesom«, da do njega lahko prodre osebno pojmovanje oziroma svetovni nazor, ki ga avtor podaja s pretanjenimi kompozicijskimi ključi.

Kako postanejo razsvetljene trave in drevesa
(Zenovski koan)

V obdobju Kamakura je Shinkan najprej 6 let preučeval Tendai budizem, nato pa 7 let še Zen. Zatem se je odpravil na Kitajsko in tam kontempliral o Zenu naslednjih 13 let.

Ob vrnitvi na Japonsko so se mnogi želeli z njim pogovarjati in so ga spraševali nepomembne stvari. Toda ko je Shinkan sprejel obiskovalce, kar se je zgodilo le kdaj pa kdaj, je le redko odgovarjal na njihova vprašanja.

Nekega dne je nek 50 letni študent »razsvetljenstva« rekel Shinkanu: »Tendaisko šolo misli preučujem že vse od rojstva, a nekaj je, kar nikakor ne morem razumeti. Tendai trdi, da bodo celo trave in drevesa postala razsvetljena. Zame je to zelo čudno.«

»Kakšen smisel ima razpravljati, kako bodo celo trave in drevesa postala razsvetljena?« je vprašal Shinkan. »Vprašanje je, kako lahko ti postaneš takšen. Si kdaj pomislil na to?«

»Nikoli,« ga je občudoval starec.

“Potem pa pojdi domov in naredi tako,” je zaključil Shinkan.

Renata Štebih

[0]Prevod: Igor Majaron, Karantanija, 1993[1] Jolanda Petelinkar: Janez Bogataj – Fotografske metamorfoze krajine; razstavni katalog, Moderna galerija Ljubljana, 1992
[2] Aristoteles: Poetika. Cankarjeva založba, 1982
[3] lat. Pastorale.; lirsko-epsko delo z motivi idilične, pastirske ljubezni; pastirska igra

Janez Bogataj

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply