Košarica

Pretekle razstave

Jane Štravs: Dahab

By 14. 2. 2013 maj 12th, 2019 No Comments

Jane Štravs
Dahab

14.02.2013 – 23.03.2013
19:00

Glavna karakteristika Štravsovega fotografskega opusa je logika subverzivnosti, logika ekstrakcije, oz. subtrakcije (kakor je francoski filozof Alain Badiou uporabil to matematično operacijo kjer je manj več), ko fotografija proizvaja željo, videti in vedeti še več. O Dahabu brez spremnega besedila ne vemo ničesar, ampak smo ob pogledu na fotografije tako sprovocirani, da hočemo vedeti več.

Jane Štravs
Dahab

Edicijam ArtZine novomeške Hiše fotografije se ob razstavi Dahab pridružuje nov Artzine Janeta Štravsa: Dahab.
Predstavitev Artzina Dahab bo na dan otvoritve ob 18. uri v Galeriji Fotografiji.

Predstavitev bosta vodila dr. Marina Gržinić (avtorica spremnega besedila) in Bojan Radovič (Hiša Fotografije, Novo mesto).

Vabljeni!

DAHAB

Glavna karakteristika Štravsovega fotografskega opusa je logika subverzivnosti, logika ekstrakcije, oz. subtrakcije (kakor je francoski filozof Alain Badiou uporabil to matematično operacijo kjer je manj več), ko fotografija proizvaja željo, videti in vedeti še več. O Dahabu brez spremnega besedila ne vemo ničesar, ampak smo ob pogledu na fotografije tako sprovocirani, da hočemo vedeti več.

Dahab, beduinska ribiška vasica na jugovzhodni obali sinajskega polotoka, približno 80 km severovzhodno od Sharm el-Sheikha, velja za eno najbolj cenjenih potapljaških destinacij. Beduini so tam že od nekdaj, toda danes so tam tudi mednarodne hotelske verige, prometne zveze in ostale kapacitete, ki so Dahab preoblikovale v popularno turistično destinacijo. Beseda Dahab v arabščini pomeni zlato in se najverjetneje referira na geografsko lokaliteto. Zlata barva na fotografijah izhaja iz peska , ki se iz gora izpira v puščavo in ki se ob poplavah odlaga na južni strani vasi. Tako ime vasi Dahab izhaja iz poplav, ki zalijejo mesto vsakih 5 do 6 let. Povzročijo jih več kot obilne padavine v gorah, poplavne vode pa po poti do morja s seboj nosijo velike količine peska.

Štravsove fotografije rekonstruirajo meje pokrajine Dahab, ki so bile oblikovane tudi s strani nosilcev političnih, ekonomskih in socialnih moči že pred fotografiranjem. Pokrajina Dahaba je pokrajina beduinskih mož, žena in otrok. Prav tako migrantov iz urbanih centrov in ne nazadnje tudi turistov. Pogled Janeta Štravsa ustavi tamkajšnji tok teles in pokrajine, in medtem ko vzajemno deluje na našo domišljijo tukaj in zdaj, posega v opazovalčevo percepcijo ljudi in pokrajine tam. Turizem je v Dahabu dejstvo, čeprav ga na fotografijah ni videti, sklepamo namreč, da je fotografovo oko tudi oko turista; vidimo, da je to kar je pred našimi očmi »notranjost« Dahaba, obalni del s plažami je izvzet iz uvida fotografa. Notranjost in ceste medsebojno ustvarjajo dinamičen in interaktiven set odnosov.

Kakor je zapisala Heba Aziz, vdor prišlekov, predvsem egiptovskih migrantskih delavcev, investitorjev in turistov, spreminja pokrajino.

Krajina na fotografijah govori o razmerah v Dahabu in zato moramo postaviti vprašanje: koga vidimo na cesti in v tej pokrajini? Vprašati moramo kako se govori o notranjosti in kaj o obalnem delu Dahaba. Kdo so protagonisti na fotografijah? Kako se je rekonstruiral in nato tudi vizualiziral prehod iz zasebne v javno sfero in meja med pasivno ter aktivno pokrajino na Štravsovih fotografijah?

Cikel postavi na ogled tudi kulturne kontradikcije, družbene hierarhije in razmerja moči, tri glavne poante Štravsovega fotografskega razmišljanja.

Štravsove fotografije ustvarjajo medprostor med realnostmi. Delitev na običajno in neobičajno,ki zaobjame izkušnjo časa in prostora, se razlikuje od te, ki je običajno del vsakdana. Vsak prostor ima svojo zgodovino in vsaka zgodovina je materialna in diskurzivna obenem. Štravs znova, toda tokrat v drugem geopolitičnem okvirju, raziskuje meje/ločnice tradicionalne krajine. Skozi fotografijo nam razkriva vplive kontinuitete in sprememb v socialnih strukturah, še posebej v okvirih vprašanj o spolu in kodah socialnega statusa, o očitnem in neočitnem. Te kode določajo natančne prostorske regulacije in naracije in Štravs sprašuje: Kdo je lastnik fotografskih kodov? Kdo jih hrani? Kako jih lahko ovržemo? To so teme, ki imajo v njegovem delu dolgo zgodovino.

Kaj lahko zajame zahodnoevropski pogled, ko opazuje oblikovanje družbenih identitet?

V dobi tehnoloških in, še natančneje, digitalno ustvarjenih podob, je problematični status fotografije natančno zajet v vrzeli, ki obstaja med konceptom fotografije, ki predstavlja globlje razumevanje sveta in fotografijo, ki ustvarja bolj ali manj natančno odslikavo predstavljenih objektov, figur in teles. Kakšno vlogo igra fotograf v tem preskoku od fotografije kot objektivnega očesa k fotografiji, ki je s pomenom nabita estetska praksa. Še bolj natančno, kakšen je prispevek foto-aparata k razvoju visoko-ideoloških fotografskih sekvenc?

Fotografije Dahaba zaobsegajo spekter, ki se razteza med fotografijo in filmom. Kar vidimo v Štravsovi fotografski seriji Dahab je inverzija običajnih relacij realnega in imaginarnega, kjer so telesa vedno bolj ali manj realna in je pokrajina imaginarna. V Dahabu je pokrajina provokativno realna in telo trmasto imaginarno.

Marina Gržinić

Viri:

  • Svetovni splet o Dahabu
  • Heba Aziz, “The Landscape of Women and Children – A Case Study of the Town Dahab in South Sinai”, v: Contested Landscapes: Movement, Exile and Place, Barbara Bender in Margot Winer, eds., Berg Publishers, 2001.

Marina Gržinić se ukvarja s teorijo sodobne umetnosti. Je raziskovalka na FI ZRC SAZU, Ljubljana in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.

Jane Štravs

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply