Košarica

Pretekle razstave

Druga obrežja – Baltsko morje

By 20. 6. 2012 maj 12th, 2019 No Comments

Klavdij Sluban
Druga obrežja - Baltsko morje

20.06.2012 – 26.08.2012
19:00

Druga obrežja – Baltsko morje RAZSTAVI STA PODALJŠANI DO 26. AVGUSTA 2012 KLAVDIJ SLUBAN DRUGA OBREŽJA – BALTSKO MORJE / OTHER SHORES – THE BALTIC SEA Galerija Fotografija 20. 6. 2012 – 31. 7. 2012 Otvoritev razstave: sreda, 20. 6. 2012 ob 19. uri VZHODNO OD VZHODA / EAST TO EAST Galerija Vžigalica 20. 6.

Klavdij Sluban
Druga obrežja - Baltsko morje

RAZSTAVI STA PODALJŠANI DO 26. AVGUSTA 2012

KLAVDIJ SLUBAN

DRUGA OBREŽJA – BALTSKO MORJE / OTHER SHORES – THE BALTIC SEA

Galerija Fotografija
20. 6. 2012 – 31. 7. 2012
Otvoritev razstave: sreda, 20. 6. 2012 ob 19. uri

VZHODNO OD VZHODA / EAST TO EAST

Galerija Vžigalica
20. 6. 2012 – 31. 7. 2012
Otvoritev razstave: sreda, 20. 6. 2012 ob 20. uri

Razstavi bo otvoril francoski veleposlanik v Sloveniji, Njegova Ekscelenca g. Pierre-François Mourier.

PODPISOVANJE FOTOGRAFSKE MONOGRAFIJE KLAVDIJA SLUBANA EAST TO EAST

20. 6. 2012
Galerija Fotografija, ob otvoritvi razstave

VODSTVO PO RAZSTAVI
Na dan otvoritve, 20. 6. ob 17.30 nas bo po obeh razstavah popeljal avtor razstave Klavdij Sluban. Vodstvo se ob 17.30 uri prične v Galeriji Vžigalici in nadaljuje v Galeriji Fotografiji.

Razstavi v Galeriji Fotografiji in Galeriji Vžigalici ponujata pregled opusa, nastalega na potovanjih s transibirsko železnico in ob rečnih ter morskih obalah Vzhoda.

Pred dvajsetimi leti je bil zid, ki je ločeval, prebit in vrata v vzhodno Evropo so se na stežaj odprla. Govoriti o padcu “Berlinskega zidu”, ni povsem točno: zid ni kar padel ali se udrl v zemljo. Njegov čas je minil in zato so ga razbili.
Bil sem graditelj zidov; veliko let pa sem jih tudi uničeval – dobro je, ko jih ne potrebujemo več. Uničiti ločujoči zid, odstraniti vpraskane vpise stražarjev na meji, ki ne obstaja več, ki je izginila, je odlično početje. Kar res ljubim pri novi Evropi je opustitev notranjih meja.

Ljubim besedo “unija”.

Zidovi imajo dve strani in dvoje namenov: nudijo zaščito pred zunanjimi elementi, obenem pa ljudi zadržujejo in jih zapirajo za zidove.
20. stoletje je videlo več ujetnikov kot katerakoli doba v zgodovini človeštva. V moji lastni deželi, Italiji, so nekateri iz moje generacije, zadnje revolucionarno levo krilo Zahoda, v času fašizma postavljali rekorde v trpanju v zapor. Zidovi 20. stoletja so bili zgrajeni za to, da ljudi omejijo.

Klavdij Sluban prihaja iz tistega “drugega” dela Evrope, vajen je ograj in rešetk. Fotografijo je poučeval tudi v zaporih. V tej knjigi obišče Vzhod. Vzhod, ki je bil osvobojen, kakor menihi izstopijo iz klavzure. Pred dvajsetimi leti, v Berlinu, je bil uničen jez. Nekega jesenskega večera se je skozi prvo vrzel v zidu plimajoči val množice izlil proti prepovedani polovici razdeljenega mesta.
Samo nekaj metrov stran so se ponovno združili z rojaki. To noč se je pojavila Nemčija, ki je zaradi posledic vojn izginila pred 44 leti.

Pred dvajsetimi leti je vzhodni del sveta v konfliktu, sveta razdeljenega na polovici, odstranil ovire in predrl sovražnikove vrste. Poljska, Madžarska, Vzhodna Nemčija: Vzhodna Evropa je polomila ključavnice in zapahe. Romuni so diktatorja in njegovo ženo podvrgli hitremu sodnemu postopku in eksekuciji strelnega voda.
Kot njegovi rojaki je tudi Klavdij Sluban (svoje otroštvo je preživel v Livoldu v Sloveniji, delu SFR Jugoslavije) pripadal državi, ki je bila v zadnji desetini stoletja razkosana.
Kot voznik konvoja s pomočjo sem izkusil vojno južnih Slovanov: takoj zatem, ko je odpadel eden od členov verige zveze, je medsebojno uničevanje dobilo zamah.

Videl sem cvetoče grme bodeče žice, pomnožitev meja, skrunjenje grobov, uničenje svetih mest namenjenih čaščenju, imena, drugo za drugim, izbrisana iz registrov.

Iz regije, kjer sta mržnja in sovraštvo požrla vse, se je pojavil fotograf s svojo Leico, obešeno čez rame in nabito s črno-belim filmom. O ljudeh Vzhoda je govoril ljudem, ki so komaj vedeli, da je Vzhod obstajal. Tistim, ki so kakor jaz vedeli le, da se dan začne na vzhodu, je fotografovo prikazovanje vznemirilo ravnotežje in odkrilo sence, ki so prav tako izhajale od tam. Še sneg je teman, svetloba obledelo bela in izgnana na površino.

Fotograf obišče zapuščena mesta Vzhoda. Kam so šli vsi stanovalci? So še koga pustili skritega v megli, je še kak revček na begu ali s hrbtom obrnjen proti zidu? Fotograf pritiska, išče ljudi, po Evropi napreduje v Azijo, Rusijo, Mongolijo, Kitajsko, s transsibirsko železnico. Območij z gosto poseljenostjo ne najde. Vsepovsod prevladuje geografija, ki človeška bitja naredi neznatna. Bajkalsko jezero v Sibiriji, najgloblje na svetu in najbogatejše s kisikom, je Modro sibirsko oko, ki ne vidi, za tiste na mimobežečem vlaku.

Tistim, ki Azijo poznajo kot kontinent, kjer kar mrgoli od stotisočev ljudi, je ponujena preroška vizija praznega sveta. Naseljena je zgolj z dušo ali dvema, ki sta po kdo ve kakšnem masovnem eksodusu ali katastrofi ostali pozabljeni. Pozabljeni živijo tam brez upanja.

Hebrejska beseda kèdem namiguje na dvoje, na pretekli čas in na Vzhod. Potovanje fotografa vodi na Vzhod, ki je dojet kot minuli čas, uspe mu odpreti razpoko v zidu časa in ga popeljati v prihodnost. Vzhod obišče kot romar, ki se posvetuje z orakljem. Od njega dobi vizije, ovite v dim in meglo: Vzhod je premagana prihodnost, čas , ki bo za človeštvo šele nastopil, raztegnjen in prilegajoč se, kot da bi gledali rep, ki še vedno maha, čeprav slabotno. Rep, to ve vsak mesar, je poleg kože najtrši del. In prihodnost, upodobljena na teh fotografijah, je težka, težko ji je prisluhniti. Iz najglasnejšega stoletja od vseh, največjega proizvajalca mehaničnega ropota, bomo prešli v svet tišine. Prihodnost bo spremljala tišina tistih, ki so zaradi udarca obnemeli. V teh fotografijah je uporaba bele in črne kot prilagajanje glušilca na puškino cev. Fotograf je dober strelec. Ropot pomičnih stopnic, jedrskih elektrarn, vlakov, in urbanih krajin prekine v šepetanja.
Fotograf čuti domotožje po snegu svojega otroštva, snegu, ki je kot preproga prekril njegov košček sveta. Tukaj je le-ta postal bela, izprijena morala; ne pokriva tal, ampak jih izpodjeda. Njegova tišina je kruta, moreča. Občasno fotograf uporabi kratko ekspozicijo, da ujame trenutek, nenadno naglico. Bolj pogosto uporablja daljše ekspozicije z zelo malo odprto zaslonko, tako da je podoba preplavljena s tišino. Da objekt spregovori s tišino, je potrebna dolga ekspozicija. Tišina je stanje milosti mesijanskega trenutka in ne nemir božanskega obiskovanja, je zaključek dirke. Veje štirih vitkih brez stojijo se raztezajo izven gozda kot stražarji v belem. Označujejo vrnitev zemlje naravi, osvobojene človeških posegov, udomačil jih je veter.

Gane me edina podoba zgodovinskega spomina v knjigi, naglica mornarjev, ki preko trga hitijo na silen napad na Zimsko palačo. Fotograf tam ni bil prisoten, toda želel je poustvariti dogodek in tako je fotografiral sliko, razstavljeno v muzeju v St. Petersburgu, nam iz 20. stoletja znanem kot Leningrad. To je edina podoba množice ljudi v gibanju v knjigi in prihaja iz slike iz časa začetkov revolucionarnega gibanja. Kdorkoli z domišljijskim ušesom lahko sliši zvok strelov in škripanje pohojenega snega. Ravnotežje moči med zatiralcem in zatiranimi se je vsepovsod po svetu spreminjala z revolucijami na Vzhodu. Naše je stoletje upornikov.

Še ena fotografija je portret našega časa, obraz ženske, ki bo s svojimi ustnicami ravnokar poljubila nič, in se je ujela v zrcalno sliko. Obrača se in ločena je za zmeraj, za vedno. Ves Vzhod na takšen način gleda na Zahod. Njen nemi pogled je najbolj obnemel izmed vseh fotografij: ponuja in vabi k pozdravu – in utiša opazovalca.

Erri de Lucca

Klavdij Sluban

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply