Košarica

Pretekle razstave

Boris Gaberščik: Solve et coagula

By 17. 8. 2016 maj 12th, 2019 No Comments

Boris Gaberščik
Solve et coagula

5.09.2016 – 15.10.2016
19:00

Avtorsko izjemno prepoznaven umetnik, Boris Gaberščik, se tokrat predstavlja z najnovejšo serijo fotografij, ki so nastale po življenjski prelomnici v letih 2015 in 2016. Zvest ostaja estetskim principom, svetu spregledanih in pozabljenih predmetov, poglobljenemu posvečanju svetlobi in izjemni tehnični dovršenosti klasično izdelanih fotografij v lastnem laboratoriju.

Boris Gaberščik
Solve et coagula

Avtorsko izjemno prepoznaven umetnik, Boris Gaberščik, se tokrat predstavlja z najnovejšo serijo fotografij, ki so nastale po življenjski prelomnici v letih 2015 in 2016. Zvest ostaja estetskim principom, svetu spregledanih in pozabljenih predmetov, poglobljenemu posvečanju svetlobi in izjemni tehnični dovršenosti klasično izdelanih fotografij v lastnem laboratoriju. Na novo tokrat, s prepoznavno duhovno širino, podaja aluzije in zastavlja vprašanja o edini stoletja vztrajajoči mistični tradiciji v evropski kulturni zgodovini. Ob razmišljanjih o alkimistični materialni in spiritualni transformaciji ter vlogi umetnika pa bogata medvrstična simbolika na slikovnih poljih ni v ospredju. Gledalca v prvi vrsti nagovarjajo likovni elementi, tenkočutno uporabljeni prostorski ključi in prefinjena svetloba, ki pesnijo vizualno poezijo.

_

SOLVE ET COAGULA

Alkimistični laboratorij Borisa Gaberščika

Gaberščikova tihožitja so vedno polna simbolike in aluzij, a njegova dela lahko obenem gledamo tudi le iz povsem likovnega vidika (še posebej, ker je tudi avtor sam sposoben ločevati med vsebinskim in likovnim pristopom, a ju najraje tudi združuje): enostavne in obenem kompleksne kompozicije, ki velikokrat presežejo meje evklidskega prostora in posežejo v iluzionistično in nadrealno, odnosi, ki jih med seboj vzpostavljajo oblike in svetloba, ritem ponavljajočih se geometrijskih teles, subtilna svetloba, bogastvo tonskih vrednosti, modernistična estetika in perfekcionizem pri izdelavi fotografij.

S serijo tihožitij Solve et Coagula je Gaberščikov laboratorij končno le obelodanil svojo pravo naravo, svoj vzgib, dušo, svojo copula mundi[1]. Je prostor, kjer se odvijajo alkimistični procesi transformacije materije in nematerialna, simbolna preobrazba, s katero se preobraža alkimist sam. Ko se združita duhovna in materijalna raven, takrat se zgodi alkimija, takrat nastaja zlato.

Ko pravim, da je Gaberščikov laboratorij (in ne Gaberščik sam) končno le obelodanil svojo pravo alkimistično naravo, imam v mislih njegovo izjavo, da ne posedujemo mi predmetov, ampak oni, predmeti, posedujejo nas. Tako je njega zavojevala alkimistična prasnov, materia prima – massa confusa, svet predmetov iz njegovega laboratorija, ki jih srečujemo na njegovih fotografijah in jih je tja zanesel tok časa. Ta je, po življenjski prelomnici[2], prinesel tudi avtorjevo ponovno srečanje s hermetično filozofijo, gnosticizmom in edino stoletja vztrajajočo mistično tradicijo v zahodnoevropskem prostoru – alkimijo ter razmišljanja o idejah, ki jih podajajo ti idejni tokovi. Podobe iz serije, naslovljene po alkimistični maksimi, Solve et coagula, prinašajo avtorjevo vizualizacijo razmišljanj o alkimistični tradiciji in temah, ki jih le-ta vzpostavlja, predvsem pa želijo biti vprašanja in ne odgovori.

Alkimijo večina neposvečenih povezuje le z utopičnim delanjem zlata, a gre za kompleksen ezoterični kozmološki nauk z bogato tradicijo in razvejano zgodovino. Tovrstnih znanj ne najdemo samo v evropski, ampak tudi v indijski, kitajski in arabski kulturni zgodovini. Zahodna alkimija je doživela svoj razcvet v renesansi in baroku, nato pa se je v 17. stoletju postopno razcepila na mistični in znanstveni pol; znanstveni v 18. stoletju postopno preide v kemijo, mistični pol pa preživi kot hermetična filozofija. Mistični aspekti alkimije so doživeli svoj ponovni razcvet konec 19. stoletja z Zlato zoro, s teozofskimi in tradicionalističnimi interpretacijami, zlasti pa z Jungovsko razlago alkimistične simbolike.

Temelj alkimije je Opus (delo) in običajno zajema dva aspekta: materialnega, t.j. pretvorbo kovin v zlato ali srebro oziroma pripravo Kamna modrih in pa mističnega ali duhovnega, t.j. notranjega, v katerem je udeležen alkimist sam. Unikatnost alkimije kot ezoterične vede je ravno v združevanju materialnega in duhovnega.

Temeljna maksima Solve et coagula (raztopi in strdi) se nanaša na prasnov, ki je pojmovana kot stanje čiste potencialnosti; ontološko stanje, ki nima nobene specifične forme in to ne samo v smislu kovin, temveč v kozmogonskem smislu nasploh. To stanje se imenuje materia prima, kaos, massa confusa. Gre za ontološko stanje kaosa pred nastankom kozmosa. Kovine s svojo specifično formo so del kozmosa, imajo ousio (bistvo) oz. formo (udejanjenje). Alkimistična premisa je naslednja: “če bi bilo kovinam možno odvzeti specifično formo (denimo formo bakra) in jih vrniti v stanje kaosa, čiste potencialnosti, bi jim bilo potem mogoče vtisniti novo specifično formo, novo bistvo in jih tako preobraziti”.[3] Proces transformacije poteka v sedmih fazah: žganje, raztapljanje, ločitev, spajanje, fermentacija, destilacija in koagulacija. Eksperimentalno delo v alkimističnem laboratoriju se osredotoča na izdelavo Kamna modrosti, pri čemer je združevanje nasprotij, ki se povežejo v popolnem ravnotežju, t.j. združevanje žvepla in živega srebra, najvišji poseg. V besedilih je ta simboliziran s sveto poroko kralja in kraljice (coniunctio), sonca in lune. V alkimističnem Opusu sta združena oba dela, kemično prizadevanje alkimistov in mistična plat alkimije: ob “trpljenju” substance, trpi tudi alkimist, ob njeni “smrti” notranje umira tudi alkimist; in ob njeni regeneraciji in zmagoslavnem vstajenju je regenerirana in poveličevana tudi duša alkimista.
Za globlje razumevanje alkimističnih znanj in simbolov je potrebno branje alkimističnih besedil, obenem pa gre za t.i. iniciatorno prakso prenosa skritih znanj preko posvečenih adeptov. Naslovi fotografij že iz tega povsem površinskega opisa dovolj zgovorno razkrivajo povezave s temami alkimije: Solve et Coagula; Massa confusa; Tabula Smaragdina; Kakor zgoraj; Tako spodaj in kakor spodaj, tako zgoraj; Solutio; Kralj in kraljica (Coniunctio); Sulfur; Fatum; Demiurg; Ouroboros… in obenem vabijo k odkrivanju skrivnosti, ki jih na razstavi varuje edina podoba nastala izven alkimističnega laboratorija, Varuh skrivnosti.

Tako kot alkimist v svojem laboratoriju plemeniti materijo in iz nevrednih kovin ustvarja zlato, tako Gaberščik v svojem fotografskem laboratoriju izdeluje srebrne podobe. Ko jih tonira z žveplom, pride do najvišjega posega, do izdelave Kamna modrosti. Njegova massa confusa, mrtvi, pozabljeni predmeti, se s pomočjo fotografije preobrazijo, oživijo in skozi materialno govorijo o metafizičnem. Fotografski atelje in predmeti v njem so avtorjeva copula mundi. Povežejo corpus, avtorja in njegovo dušo z božjim, z duhom, s svetlobo.

Današnji pomen besede laboratorij izhaja iz latinske besede laboritorum, ki združuje dve besedi: labor (naporno prizadevanje, trud) in oratorium (prostor za molitev). Laboratorij je torej prostor za delo in molitev.
V svojem fotografskem laboratoriju Gaberščik združuje oboje. Neutrudno delo, labor, je način, na katerega še danes ustvarja in izdeluje fotografije in je vreden globljega vpogleda, sploh za nekoga, ki v tovrstno tehnologijo ni niti malo posvečen in si ob samoumevni estetiki podob težko predstavlja postopek, s katerim ustvarja avtorsko prepoznavno estetiko.
Za fotografiranje uporabljena tehnologija zahteva natančno poznavanje tehnološko-optičnih značilnosti fotografske opreme in omogoča izredno natančen izris podrobnosti ter ostrino v globino po obsežnem območju podobe. Zahteva preračunavanja polja globinske ostrine glede na uporabljene fotografski film, objektiv in zaslonko. Filmi so nizke občutljivosti (pod 25 ASA), ekspozicijski časi pa dolgi tudi do štiri minute. Oprema se v tehnični izvedbi v marsikaterem finomehanskem in optičnem detajlu (izvedba zaslonke in leč ter posledično optične zmogljivosti, npr. difrakcija svetlobe) razlikuje od prevladujoče sodobne in vpliva tudi na estetiko podobe. Gaberščikov nagovor je tehnološko in posledično tudi estetsko blizu fotografom skupine f/64, ki so verjeli, da lahko fotoaparat kot pasivni opazovalec bolje vidi oz. prikaže svet točno takšen, kakršen je. »Velikokrat si na vprašanje, zakaj fotografiram, odgovorim, da zato, da bi videl, kako ta predmet izgleda fotografiran; ker je to zame nekaj povsem drugega.«
Drugi del laboratorijskega rituala zahteva veščine izdelave fotografij po klasičnem mokrem postopku, ki danes v veliki meri prav tako postaja »skrivna« znanja. Filmi, fotografski papirji in kemikalije v zadnjih desetletjih izginjajo s tržišča, potrebno je preizkušanje formul, prilagajanje receptur in razmerij, ki nudijo željene učinke glede na dosegljivi materijal. Nekatere tudi skoraj že sto let stare recepture, ki jih uporablja, je kakor alkimist v iskanjih in stremenju po »zlatem cilju«, prilagodil sam.

Molitev v alkimističnem, fotografskem laboratoriju Borisa Gaberščika časti svetlobo.

“…in val temneje posrebren
in list mračneje pozlačen
in v zraku v tisti medli sij
svetlo-teman, temno-mehak…”[4]

“Ta verz je moje vodilo pri osvetljevanju. Rad imam svetlobo, ki je tiha, ki ne vpije, ki ne blokira predmetov, ampak jih vzpodbuja, da so, da pokažejo svoje rane. Nemci bi rekli Gebrauchsspuren[5]. Brez njih je predmet le predmet. Zanimajo me odnosi med predmeti, svetloba je medij, v katerega jih potapljam. Svetlobo čutim, zame je kot zvok. V fiziki je svetloba elektromagnetno valovanje, zame pa je svetloba močna čustvena, tudi spiritualna izkušnja, lahko bi jo primerjal s spiritualno izkušnjo v arhitekturi, s katedralo. V hermetizmu je Sonce, svetloba edini vidni bog in tudi zame je uporaba svetlobe mistična, ne zdi se mi kar samoumevna. Sam se pri fotografiranju odločam le za malo svetlobe z desne, ekspozicije trajajo tudi nekaj minut in takrat še vedno, kot začetnik, zadržujem dih. Kompozicije so statične, nič se ne more premakniti, a zame so ti trenutki magični, takrat se namreč zgodba prenese na film.
Veliko sem se ukvarjal s svetlobo, od kje prihaja, kako prihaja; na primer v delih Pierra della Francesca je svetloba povsod, od povsod prihaja, pri Rembrandtovi Nočni straži pa je usmerjena. V tej seriji ne uporabljam fokusirane svetlobe, razen če je ne vzpostavijo predmeti sami. Svetloba je popolnoma uniformna, sem zagovornik tega, da jo morajo predmeti sami modulirati, ker s tem tudi sami aktivno sodelujejo, drugače kot če jih sam poudarjaš ali postavljaš v ozadje s pomočjo svetlobe. Svetloba mora biti zame kakor dih, popolnoma vegetativna, tako kakor dihanje, ki se ga lahko niti ne zavedaš, nikjer ne sme biti poudarjena. Svetloba je zame ključni podton”.

Alkimija Gaberščikovega laboratorija je torej dvojna, oplemenitenje ničvrednih, pozabljenih, zavrženih predmetov, materije z idejo, duhom (spiritus in materia), transformacija, preoblikovanje predmetov, t.i. zgornja alkimija in povsem materialna, spodnja alkimija: spajanje srebra z žveplom – pridobivanje zlata. Pridobljeno zlato je v njegovem primeru njegova fotografija.

—-
Boris Gaberščik

Modus operandi

Kamera: Linhof kardan standard 4×5 inch, izdelana leta 1977

Linhof kardan master GT 8×10 inch, izdelana leta 1991

Objektivi: Schneider Symmar S 150 mm, 5,6, izdelan leta 1975

C.Friedrich, Coronar, doppelanastigmat, 27 cm, 6,8 (Gauss) izdelan leta cca. 1927

Rodenstock Apo ronar, 240 mm, 5,6, izdelan leta 1988

Linhof kaseta, Superollex, 60×72 mm

Povečevalnik: Magnifax II in IV, izdelana leta 1965 in 1988

Objektiv: Schneider Componon 105 mm, 5,6

Filmi: Rollei Orto 25, Rollei RPX 25 (oba 120)

Razvijanje filmov v: Paterson FX 39, Neofin blau, Rodinal
Foto papir: Ilford, Multigrade, Warmtone, Fiber base

Rolei Vintage 131, Fiber base

Razvijanje papirjev v: Ansco 120 (modifikacija Boris Gaberščik)
Studijska bliskavica (flash): Bowens Monogold, letnik 1988 z Softboxom
Za ekspozicijo večkrat uporablja le pilotko (60 W halogenska žarnica) z možnostjo nadzora jakosti.
Ekspozicije: od 1/125 sekunde do 4 minute pri zaslonkah F No med 22 in 64
V seriji Solve et Coagula je za osvetljevanje uporabljen samo en vir svetlobe (vedno z desne strani).

Renata Štebih

[1] Marsilio Ficino dušo imenuje »sponka sveta« (copula mundi), ki povezuje zemeljski in nebeški svet, imanenco in transcedenco, čas in večnost. Marko Uršič: Pogled duše in angela v renesančni filozofiji. Ars & Humanitas, L. 9, št.1 (2015)

[2] V letu 2015 se je avtor soočil z lastno smrtnostjo. Po tem dogodku začne najprej intenzivno nastajati manjša serija grobov (Sepultura) in nagrobnikov (Sepulchrum), ki se ukvarja s tematiko smrti nato pa serija Solve et coagula.

[3] Matej Andraž Marjan Švab: Tradicija alkimije na Zahodu in Slovenskem. Diplomsko delo. Ljubljana 2015

[4] Lord Byron: Parisina. Prevod Janez Menart

[5] Jasno vidni znaki, znamenja, ki nastanejo s pogosto, intenzivno rabo

Boris Gaberščik

Boris Gaberščik se je rodil 28. septembra 1957 v Ljubljani. Po gimnaziji je študiral biologijo na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani. Že med študijem ga je za fotografijo navdušil prijatelj T. Prošek. Kot član Foto kluba Planinske zveze Slovenije je fotografiral pod vodstvom V. Simončiča. Prijateljeval je tudi s fotografom J. Kološo-Kološem, ki mu je pripravil prve razstave. Po diplomi leta 1985 se je popolnoma posvetil fotografiji. Leta 1986 je dobil status ustvarjalca v kulturi in se je začel poklicno ukvarjati s fotografijo pod mentorstvom M. Zdovca. Do danes je večkrat samostojno razstavljal doma in v tujini, ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah in delavnicah. Njegova dela so uvrščena v javne (Moderna galerija, Ljubljana, Zbirka Taluma Kidričevo, Kabinet slovenske fotografije Gorenjski muzej, Kranj) in zasebne zbirke. Je avtor ali soavtor fotografskega gradiva v več kot 150 monografijah in katalogih slovenskih umetnikov ter številnih prospektov, katalogov, letnih poročil in koledarjev. Za svoje delo je prejel več priznanj. Njegovo delo je bilo predstavljeno doma in v tujini. Je tudi avtor izvirnih esejev in besedil. Živi in dela v Ljubljani kot samostojni fotograf.

SAMOSTOJNE RAZSTAVE

1983 Fotogalerija Slon, Ljubljana; Fotogalerija Triglav, Koper; Fotogalerija Piran, Piran
1985 Fotogalerija Osijek, Osijek (Hrvaška)
1988 Studio PHI, Trst (Italija); Interier Stol, Duplica pri Kamniku; Koncertni atelje DSS, Ljubljana
1989 Galerija Equrna, Ljubljana; Galerija Lerota, Ljubljana
1991 Mala galerija, Sežana
1992 Galerija Vista, Novo mesto; Galerie Fotohof (Radovič, Gaberščik) Salzburg (Avstrija)
1994 Orpheum, Gradec (Avstrija); Galerija Labirint, Ljubljana
1995 Moderna gaerija, Ljubljana; Galeria Artoteka, Month of photography, (Vlachy, Pivk, Jakša, Gaberščik) Bratislava (Slovaška)
1997 Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; Galerija Miklova hiša, Ribnica (Slovenija)
1999 Cankarjev dom, Mala galerija, Ljubljana
2005 Galerija Herman Pečarič, Piran
2006 Galerija Fotografija, Ljubljana
2007 Mestna galerija, Nova gorica
2008 Mestna galerija Ljubljana
2012 Pozabljeni pogledi, Bežigrajska galerija I, Ljubljana
2012 L’Ordre de Choses, VU Galerie Paris (Francija)
2016 Galerija Fotografija, Ljubljana

SKUPINSKE RAZSTAVE

1982 Concorso triangulare interregionale, Gorica (Italija); Fotoforum, Ružomberok (Češka); Fotoklub OOSSO, Zagreb (Hrvaška)
1983 9. republiška razstava, Radovljica; FK Uljanik, Pula (Hrvaška)
1984 Mednarodni bienale kombinirane fotografije, Galerije Loža, Koper; Foto treh dežel, Atrij magistrata, Ljubljana
1990 150 let fotografije na Slovenskem, Mestna galerija Ljubljana; Fotoforum, Pecs (Madžarska)
1991 Postavitve in posegi, Cankarjev dom, Ljubljana
1992 Galeria fotografica comunale, Foljano/Fogliano Redipuglia (Italija)
1993 City Visons . European Month of Culture, Retzhof (Avstrija)
1995 City Visions, NIcosia (Ciper)
1996 Atelje Počivavšek, Ljubljana
1997 Zimski salon, Mestna galerija, Ljubljana; Podstreha Janeza Pirnata, Ljubljana (Zelenko, Pirnat,  Gaberščik)
1998 Tihožitje danes, Palazzo Constanzi, Trst (Italija)
1999 Muzej Ernst, Budimpešta/Budapest (Madžarska); Teatro Sam Martin, Buenos Aires, Argentina; Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana (Pirnat, Jakša, Gaberščik)
2000 Likovna kolonija, Bistra, Vrhnika, Cankarjev dom, Ljubljana
2002 Likovna kolonija Talum, Miheličeva galerija Ptuj
2005 Genius loci, Sečoveljske soline, Obalne galerije Piran; Photonic moments, Galerija Photon, Ljubljana; Kabinet slovenske fotografije, Gorenjski muzej Kranj
2007 Fotocastrum, Pilonova galerija, Ajdovščina; Triestefotografia, Trst (Italija)
2011 Photography calling (Schürmann Collection); Sprengel Museum, Hannover (Nemčija)
2012 Festival Photomed
2013 Zu Gast (3) East (4 Räume aus dem Sammlung Schürmann); Kunstsaele Berlin, Nemčija; After Nature (Collection Schürmann), Collector’s House, Heerlen, Nizozemska
2014 La Magia dell’ Arte – Slovenska sodobna umetnost 1968 – 2013, Villa Manin, Passariano di Codroipo, Italija
2015 Magija umjetnosti – Slovenska umjetnost 1968 – 2013, Gliptoteka Zagreb(Hrvaška); Die Magie der Kunst  – Protagonisten der slowenischen Gegenwartskunst 1968 – 2013, Künstlerhaus, Dunaj, Avstrija

NAGRADE IN PRIZNANJA / AWARDS

1982 Častno priznanje, Ružomberok, Fotoforum, Češka
1983 Srebrna medalja, eksperimentalna fotografija, Zagreb, Hrvaška; Nagrada in priznanje, Foto-klub Uljanik, Pula, Hrvaška
1984 Srebrna medalja, eksperimentalna fotografija, Beograd, Srbija; Zlata medalja, mednarodni bienale kombinirane fotografije, Galerija Loža, Koper
2007 Priznanje, razstava leta 2007, za razstavo v Mestni galeriji Nova gorica (Mesec fotografije)
2008 Priznanje, razstava leta 2008, za razstavo v Mestni galeriji Ljubljana / Ordo ab Chao (Mesec fotografije)
2008 Župančičeva nagrada, Ljubljana

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply