Košarica

Pretekle razstave

Boštjan Pucelj: Babi

By 16. 2. 2006 maj 14th, 2019 No Comments

Boštjan Pucelj
Babi

16.02.2006 – 15.03.2006
19h

Sklanjam se nad podobo, ki jo je Boštjan na tleh sestavil iz fotografij svoje Babi, gospe Frančiške Mohorko. Babi, teta Fani za druge, je bila šivilja. Dolga leta je delala v Nemčiji in si z denarjem, zasluženim »tam gor«, zidala hišo doma, govori Boštjan. Vsakič, ko se je z vlakom pripeljala v Novo mesto, je s seboj prinesla velikansko kartonasto škatlo ostankov blaga. Flike, kakor je rekla krpicam, je zložila na police, škatle spravila v klet. Še vedno jih imamo. Nikoli ni nič vrgla stran. Stanovanje se je počasi spreminjalo v skladišč – toda v tem skladišču je imel vsak predmet svoj prostor. Le denar je skrila tako dobro, da ga še sama ni več našla. Zato pa je zmeraj našla štiriperesno deteljico. Pekla je božanski štrudelj. Vsak dan se je dobila s prijateljicami (jaz sem jim pravil kofetarice), vsak dan je šla v cerkev.

Boštjan Pucelj
Babi

Čigave so fotografije Boštjana Puclja?

Sklanjam se nad podobo, ki jo je Boštjan na tleh sestavil iz fotografij svoje Babi, gospe Frančiške Mohorko. Babi, teta Fani za druge, je bila šivilja. Dolga leta je delala v Nemčiji in si z denarjem, zasluženim »tam gor«, zidala hišo doma, govori Boštjan. Vsakič, ko se je z vlakom pripeljala v Novo mesto, je s seboj prinesla velikansko kartonasto škatlo ostankov blaga. Flike, kakor je rekla krpicam, je zložila na police, škatle spravila v klet. Še vedno jih imamo. Nikoli ni nič vrgla stran. Stanovanje se je počasi spreminjalo v skladišč – toda v tem skladišču je imel vsak predmet svoj prostor. Le denar je skrila tako dobro, da ga še sama ni več našla. Zato pa je zmeraj našla štiriperesno deteljico. Pekla je božanski štrudelj. Vsak dan se je dobila s prijateljicami (jaz sem jim pravil kofetarice), vsak dan je šla v cerkev. In lansko leto, med novoletnimi prazniki, ji je prav v cerkvi postalo slabo; le še usedla se je in umrla. Gledam detajle, poslušam Boštjana in se izgubljam v spominih. Mehki copati, ponošeni čevlji, obrabljen šiviljski meter, neskončno število bucik in sukancev, božični kaktus, plastičen prt s pisanimi rožami, pregrinjala z navihanimi resami, zid, popisan z nerodno pisavo, škatlice s tabletami za zjutraj, opoldan in zvečer …

Fotografije se lahkotno poigrajo z menoj, vrnejo me v otroštvo.
Svoje stare mame se skoraj ne spominjam. Imam dve njeni fotografiji, ki pa ne ustrezata moji v dolgih letih skrbno sestavljeni podobi o njej. To nista pravi fotografiji, to ni ona, bi najraje rekla. Iz prve fotografije strmi v daljavo mimo mene stroga, trda kmečka ženska, s tesno spetimi lasmi na tilniku, ki samozavestno in zravnano, kot da ji gre v življenju vse po načrtu, sedi tesno ob svojem možu, obdana s kopico njunih pražnje oblečenih otrok. Od kod ta moč in odločnost? Zakaj mi njena podoba nič ne pove o ženski, ki je na svoj poročni dan izgubila brata, ki mu je veliko bolj zaupala, kot je kdaj koli zaupala svojemu možu. Brat ji je zjutraj še očistil čevlje, obljubil, da bo šolal njene otroke, legel v posteljo in zvečer umrl. »Vzela ga je španska«, so govorili. Ne prepoznam neodločne ženske, ki je nekega dne z vsemi sedmimi otroci zapustila starega očeta, a se vrnila k njemu, še preden je sploh opazil, da je umrla. Na drugi sliki je neprijazna in ohola. Lasje so še vedno speti na tilniku, tokrat že čisto beli. Še vedno zravnana sedi zraven moža. Kopici njenih otrok smo se pridružili še vnuki. Tudi na tej sliki prav nič ne spominja na staro mamo, ki je razumela, da ne morem pogoltniti niti požirka proje, prekrite s sluzasto kopreno smetane. Vedno jo je brez besed že hladno zlila v umivalnik, še preden je mama lahko kaj opazila. To ni moja stara mama, ki je imela na komodi veliko tigrasto školjko, ki sem si jo prislanjala k ušesu in poslušala valovanje morja, to ni moja stara mama, ki me ni nikoli stisnila k sebi, a sem vseeno vedela, da me ima rada.

Fotografiji moje stare mame sta iz obdobja, ko družinske podobe niso govorile resnice, ko od fotografov nihče ni pričakoval drznosti, ki jih dovoljuje naključni posnetek. Fotograf ni lovil trenutka, temveč ga je ustvaril. Vendar je »manipuliral« pošteno, svojega posega ni poskušal prikriti. Soudeleženci na obeh straneh fotoaparata so skladno sodelovali. Stvarnost ni zanimala nikogar, še najmanj portretirancev. Njihovo vsakdanje življenje ni bilo vredno ponosa in zato tudi ne spomina. Predstava, spektakel, to je bilo nekaj veljalo. Zato so nastajale hladne, neme fotografije, ki jih mi zdaj s ponosom lepimo v družinske albume in še raje obešamo na zid. Zares pa ne izžarevajo intimnosti in zato ne zbujajo prav nobene želje, da bi jih imeli ves čas pred očmi. Pustijo nas popolnoma brezbrižne.

Boštjan je stanovanje svoje stare mame fotografiral počasi, sistematično, brez posegov v prostor. Najprej so me zanimali detajli, pravi, pozneje sem se s fotoaparatom oddaljil, kot da se oddaljuje tudi ona in njena bližina. Prizadeval si je v objektiv ujeti predmete, postavljene tako, kakor jih je pustila stara mama. Ni mu šlo za privlačno kompozicijo. Vsi predmeti so mu bili enako pomembni, vsi so ustvarjali njeno podobo. Estetika mu je bila nesmiselna, vznemirjala ga je resničnost, ki je ni bilo več. V fotografiranje ga je potegnila izguba osebe, ki mu je bila ljuba. In v tem je moč teh fotografij.

Obraz Babi megleno zaslutimo le na eni fotografiji, a se nam vendar zdi, da o njej vemo vse. Spoznanje, da stopamo v njen intimni svet, nas ne navdaja z nelagodjem. Ni nam nerodno, da odkrivamo intimo ženske, ki se nikoli ni hotela fotografirati. Fotograf je dosegel, da slike govorijo zgodbo, za katero ne vemo, kje se končna njegova in kje se začne naša. Potapljamo se v proustovske spomine in Boštjanove fotografije brez sramu jemljemo za svoje.

Meta Krese

Boštjan Pucelj

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply