Košarica

Pretekle razstave

Apologija Erosa

By 7. 11. 2018 maj 30th, 2019 No Comments

Almin Zrno
Apologija Erosa - Ohranjanje skrivnosti in ženske v njej

13.12.2018 – 2.02.2019
19.00

Dojemanje akt fotografije Almina Zrna iz serije Freske je mogoče razumeti znotraj dvehključev – kot samosvojo poetiko ali kot refleksivno poetiko napram drugi seriji aktov z nazivomNude. S tem se zavaruje najmanj dvakratno kodirani pomen predočenih fotografij aktov. SerijiNude in Freske sta na nek način […]

Almin Zrno
Apologija Erosa - Ohranjanje skrivnosti in ženske v njej

Dojemanje akt fotografije Almina Zrna iz serije Freske je mogoče razumeti znotraj dveh ključev – kot samosvojo poetiko ali kot refleksivno poetiko napram drugi seriji aktov z nazivom Nude. S tem se zavaruje najmanj dvakratno kodirani pomen predočenih fotografij aktov. Seriji Nude in Freske sta na nek način komplementarni. Medtem ko se prva nanaša na akt fotografije, ekspozicije teles in telesnosti, druga predstavlja njihove transpozicije. Povedano figurativno, znotraj prve serije žensko telo, v skrajno surovem in erotičnem naboju, želi zapustiti sliko, se nas dotakniti in se nam pridružiti, v drugi seriji pa se telo umakne v globino slike ter s tendenco izginjanja in fragmentarnosti odpira vprašanje nadomestitve kategorije lepega. Medtem ko so
fotografije iz prve serije estetično določene, fotografije iz druge serije ob poudarku na estetičnem odpirajo tudi semantični prostor.

Fotografije aktov iz serije Freske formalno in tudi pomensko označujejo težnjo po specifičnem povezovanju figure in ozadja. Klimtov Poljub je model in slikarski primer, kako sta ti dve formi izgubili mejo ter se popolnoma povezali in prepletli, nakazujoč s tem modernistično generiranje prostora. Postopek Almina Zrna je pri aktih telesne transpozicije prej postmoderen.
Tukaj je telo figura, ki izginja, se staplja z ozadjem, pri čemer je čvrstost ženskega telesa v vsem njegovem erotičnem naboju in lepoti zadržana – telo je šele na izhodišču poti proti specifični fragmentarnosti. V stapljanju z ozadjem figura iz svojega 3D prostora poskuša preiti na 2D ploskev, kot steno, oziroma fresko. Tukaj način, ki spominja na fresko tehniko nakazuje tudi pot razgradnje slike na več manjših slik, v disperzno in navidez neorganizirano kompozicijo. Tako se preko teh novih “slikic” pojavljajo tudi novi poudarki telesa, ki je doživeto z novih perspektiv.
In šele tukaj, v tem kontekstu, vidimo najmočnejšo vez teh napol nagih, z draperijo ogrnjenih modelov na fotografijah Almina Zrna z antičnim. To je ambient zaznamovan z antično simboliko in s predstavami, kot so tiste, značilne za stensko fresko slikarstvo antičnega Rima v “Vili misterijev” (Villa dei Misteri, Pompei). Ob vseh razlikah so akti Almina Zrna nedvomno pomensko povezani s temi pompejskimi ženskimi figurami misterioznih pomenov. Glavna pomenska vez aktov Almina Zrna transpozicije in ženskih figur s fresk iz “Vile misterijev” je izkaz skrivnosti in njene svojevrstne afirmacije – ohranjanje skrivnostnosti ženske v polni telesni in erotični ter s tem tudi duhovni lepoti. V svetu, v katerem se vsaka skrivnost podira in izgublja, kjer je vse pojavno eksponirano do skrajnih meja, do roba smisla, se prepoznanje in ohranjanje nerazdružljivega dualizma skrivnosti in lepote pojavlja tudi kot vrsta naloge. Sicer pa je vprašanje skrivnosti v bistvu izpraševanje smisla sodobne umetnosti v prostoru, kjer se podira in izginja transcendentalni sloj umetniškega dela (Grzegorz Sztabiński) in kjer je kategorija skrivnosti derivat transcendentalnega ali njen možni sinonim. Podobno je tudi s kategorijo
lepote, ki se v sodobni umetnosti umika v drugi plan ali celo izginja. Tako je najbolj logično mesto ohranjanja skrivnosti v lepoti ženskega telesa, čigar estetično, v artikulaciji aktov Almina Zrne, ni možno brez erotičnega. Almin Zrno reafirmira klasične modele ter predstave in sicer tako, da kategorijo lepega in erotičnega povezuje tudi formalno s sakralnim pomenom ženskega telesa. Na aktih Almina Zrna so napol gole figure ogrnjene z draperijo in v svojevrstnih pozah kot upodobitve antičnih, grških in rimskih boginj. Vtis je, da Zrno občuduje svoje akte in se jim klanja.

Fotografov postopek prevajanja akta iz naglašene situacije estetskega proti pomenu freske, stenske slike, zaznamovane z antično simboliko golega ženskega telesa, prekritega z draperijo, je jasno postmoderen. Vendar sam “vhod v ploskev stene”, premeščanje teles, njegova svojevrstna dezintegracija in disperzija v 2D format (ozadja), je trdno povezan s sodobnostjo in njeno problematiko. Namreč, Almin Zrno postavi akt v zadnji plan slike, in sicer tako, da ga skuša stopiti z ozadjem in oblikovati svojevrstno fresko – sliko. Zdi se, da se v sodobni kulturi in umetnosti 2D slika pojavlja kot specifičen okvir vsakega vizualnega delovanja ali še pomembneje, kot njegovo izhodišče. Psihoanalitično tolmačenje sodobne kulture bi se dalo označiti kot človekovo težnjo po 2D sliki: “Stopiti v sliko!”, “Postati slika!”. Ta sodobna drža (“Biti slika!”) se v osnovi loči od estetičnega razumevanja slike predhodnega obdobja na način “Biti kot slika!”. Almin Zrno to značilnost sodobne kulture, v kateri še vedno ni določena vrednostna projekcija “dobro/slabo”, uveljavi s poudarjeno izumetničenostjo dotične slike in tega ne skriva. To je povsem jasno, če se te akte, svojevrstne transpozicije teles in telesnosti, postavi nasproti omenjenim aktom ekspozicije (serija Nude), v katerih na nek način ekstremno reificirani akti ženskega telesa poskušajo zapustiti sliko in se iz nje prikazati v samo stvarnost. Nasproti njim fotografije premeščanja teles in telesnosti (serija Freske), kot da podpirajo “estetiko izginjanja” (Paul Virilio), svojevrstno izginjanje materialnega in telesnega sveta, znotraj sodobnega prostora in njegove virtualizacije.

Estetika izginjanja nakazuje povsem drugačne pomene od tistih, ki jih vsebuje naglašeni eros ženskih aktov – poseben ples samega Erosa. V senci plesa Erosa je vedno prisoten Thanatos. Ta aluzija se, kot komaj opazne sence, pojavlja podprta z lahnim dihom fragmentiranja sveta v predočenih slikah disperzije ženskega telesa in njegove lepote. Tako se v fotografijah Almina Zrna forma ženskega akta pojavlja – na prvi pogled nenavadno in nasproti svoji primarni nalogi, slavljenju in apologiji lepote ter erotike ženskega telesa – kot svojevrsten komentar in kritika sodobnega sveta.

Fehim Hadžimuhamedović

Almin Zrno

Almin Zrno, rojen leta 1966 v Sarajevu, je eden najpomembnejših fotografov Bosne in Hercegovine. Daleč od svetovnih središč fotografije, je Zrno že zelo zgodaj odkril svojo ljubezen do fotografije ter se pridružil foto-kino klubu CEDUS, kjer se je tudi spoznal z magičnim svetom svojega bodočega poklica. Kmalu zatem je svoja prva dela začel razstavljati na številnih skupinskih razstavah po Jugoslaviji. S sedemnajstimi leti je na republiškem tekmovanju prejel prvo nagrado za najboljšo fotografijo. Nemirna mladostniška leta in vojna v Bosni in Hercegovini v začetku devetdesetih let 20. stoletja sta ga za deset let ločila od fotografije. Leta 1996 je nadaljeval kariero poklicnega fotografa. Delal je največ na področju novinarske fotografije in sicer kot urednik foto-oddelka dveh lokalnih tiskanih medijev. Združenje novinarjev Bosne in Hercegovine mu je za to delo dodelilo dve nagradi za najboljšo objavljeno fotografijo. Leta 2000 je postal član Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Bosne in Hercegovine (ULUPUBiH), ki ga trenutno tudi vodi. Leta 2003 je v Umetniški galeriji Bosne in Hercegovine imel svojo prvo samostojno razstavo z naslovom “STAGE”. Do zdaj je razstavljal na sedemnajstih samostojnih razstav v Bosni in Hercegovini in v tujini. Prejel je šest prestižnih nagrad Collegium Artisticum za najboljšo fotografijo. V Kantonu Sarajevo ima status uveljavljenega samostojnega umetnika. Leta 2015 je objavil svojo prvo monografijo Vijećnica.

Pomoč pri realizaciji razstave:

Leave a Reply