Roger BallenIgra prikazni

02.04.2019 do 15.05.2019
Ura otvoritve: 19.00

Roger Ballen, ameriški fotograf naturaliziran v Johannesburgu, v Južni Afriki, je v skoraj petdesetih letih svojega (fotografskega) ustvarjanja izoblikoval prepoznaven slog, ki je dobil ime Balleneska (Ballenesque). Elementi Balleneske so se dinamično sestavljali, prehajali in se dokončno izkristalizirali skozi posamezne faze njegovega ustvarjalnega procesa na presečišču med slikarstvom, risbo, instalacijo, gledališčem, performansom in fotografijo.   […]

Roger Ballen je bil rojen leta 1950 v New Yorku. Od leta 1982 živi in fotografira v Južni Afriki. Leta 2001 je knjiga Outland (Phaidon Press, 2001) na Photo España prejela nagrado Best Photography Book of the Year. Leta 2002 je Ballen na podelitvi nagrad Rencontres dʼArles prejel priznanje za najboljšega fotografa. Leta 2005 je izšla njegova publikacija Shadow Chamber (Phaidon), septembra 2017 pa je založba Thames & Hudson izdala obširno knjigo njegovega opusa Ballenesque Roger Ballen: A Retrospective

Leta 2002 je imel samostojni razstavi v Musem of Contemporary Art San Diego in v Gagosian Gallery v Los Angelesu. Njegovo delo predstavljajo številni muzeji, med drugim muzej Stedelijk v Amsterdamu, La Maison Européenne de la Photographie v Parizu, in Museum of Modern Art v New Yorku. Leta 2009 se je prvič predstavil v Galeriji Fotografiji s premiero svoje serije Boarding House. Svoje delo je razširil tudi na medij kiparstva in instalacije v pariškem Musée de la Chasse et de la Nature (2017), avstralskem Sydney College of the Arts (2016) in Finskem Serlachius Museum (2015). Instalacija “House of the Ballenesque”, ki jo je leta 2017 predstavil na Les Rencontres d’Arles, je bila prepoznana kot ena najboljših razstav leta 2017. Leta 2018 je na bienalu v Weisbadnu, Nemčiji, predstavil instalacijo “Roger Ballen’s Bazaar/Bizarre” v zapuščenem nakupovalnem centru.

Ballen se ne posveča zgolj fotografiji, temveč je posnel in razstavil veliko število kratkih filmov. Med drugim je za kultni duo Die Antwoord soustvaril video I Fink You Freeky, ki ima na Youtubeu več kot 125 milijonov zadetkov.

Roger Ballen, ameriški fotograf naturaliziran v Johannesburgu, v Južni Afriki, je v skoraj petdesetih letih svojega (fotografskega) ustvarjanja izoblikoval prepoznaven slog, ki je dobil ime Balleneska (Ballenesque). Elementi Balleneske so se dinamično sestavljali, prehajali in se dokončno izkristalizirali skozi posamezne faze njegovega ustvarjalnega procesa na presečišču med slikarstvom, risbo, instalacijo, gledališčem, performansom in fotografijo.

 

Balleneska poleg prepoznavnega avtorskega sloga označuje nekaj sicer neoprijemljivega, težko določljivega, vznemirjajočega, motečega in mračnega, ki prežema vsa Ballenova dela. Nagovarjajo z nelagodjem prežeto ambivalenco, ki je gledalec ne z/more zapopasti zgolj preko razsežnosti vid(e)nega. Dela odražajo Ballenov mentalni prostor, ki ga avtor razume kot refleksijo človekovega stanja duha na splošno. V njegovem realno imaginarnem prostoru je vse podvrženo metamorfozam in transgresiji; je prostor brez reda, pravil, vrednostnih sodb ali morale. Živali, ljudje, polomljene lutke, igrače in drugi predmeti, odsluženi ali brez očitne namembnosti, naključne linije, čačke, grafiti, packe in madeži na stenah in naivne, skorajda otroške risbe sestavljajo bizarna tihožitja in naseljujejo klavstrofobične interierje. Logično konstrukcijo in argument normativnosti zamenjajo ekscesi, suspenzije, iracionalno, navidezna naključnost elementov, popačenja, pretiravanja, neskladnosti in absurdni humor. Ballen se potaplja v globine lastnega univerzuma (psihe), zanima ga rob, meje mentalnega, kjer realno prehaja v imaginarno, iluzija postane deluzija, dejstvo fikcija, kjer se zavest staplja s podzavednim, sanje postanejo realne in realno postane sanjsko. Raziskuje globine primordialnega kaosa, ki ga razume kot človekovo naravno stanje, zaznamovano z njegovim neizbežnim koncem – smrtjo in ničem.

 

Nastanek serije Igre prikazni so zaznamovala Ballenova razmišljanja in predstave o tem, kaj se zgodi po smrti in kako je vesolje nastalo iz niča. Navdih za primeren način vizualizacije je našel v celici opuščenega ženskega zapora v Johannesburgu. V temno prebarvana stekla oken so bile z ostrim predmetom izpraskane prostoročne risbe, skozi katere je presevala svetloba. Prevzet nad njihovo luminoznostjo, je Ballen skupaj z Marguerite Rossouw več let eksperimentiral z različnimi materiali, barvami, spreji, smolami in emulzijami, njihovo viskoznostjo, gostoto in sestavo, ki bi na steklu pustila podoben efekt. Steklo okenskega okvirja pozneje uporabi kot slikarsko platno, površino, na katero je v različnih razmerjih in zaporedjih nanosov materialov risal, z različnimi ostrimi predmeti vrezoval, praskal ali dolbel podobe, ki so nastajale po trenutnem navdihu, kot neke vrste avtomatično risanje in niso bile ustvarjene zato, da bi obstale. Emotivna, skorajda otroška risba, ki jo Ballen prevzame v procesu transformacije lastnega ustvarjalnega podpisa in jo kot samostojno izrazno sredstvo začne uporabljati tudi v drugih projektih, se tako popolnoma osamosvoji, fotografija pa prevzame vlogo vizualnega pričevalca. V formalističnem smislu gre tako za Ballenovo najbolj slikarsko delo, kontrastne fotografije z izrazito poudarjeno zrnatostjo in teksturo materiala pa predstavljajo njegov vizualni dokument. Ali kot v uvodu v knjigo The Theater of Apparitions zapiše Colin Rodes:

 

»To so risbe duhov. Na nek način. So trajna beleženja procesa, v katerem na površje prihajajo globji, bolj prvinski psihološki svetovi, ki se na površju manifestirajo skozi interakcijo med posameznikom in fludnimi, fizičnimi materiali. Ali drugače, so fotografije vidnih podob iz duševnega drugod«.

 

Igra prikazni je tako neke vrste vizualna manifestacija popotovanja v (kolektivno) podzavest v sedmih dejanjih (Persona, Burlesque, Eros, Transmuted, Melancholy, Fragmentation, Eteral). Podzavest, ki jo naseljuje vse individualno in kolektivno, kar smo skozi družbene vzvode tabujev in prepovedi navidezno ukrotili – najtemnejši vzgibi, impulzi in želje, v katerih se mešajo nasilje, seksualnost, kaos in strah pred izničenjem. Kontrast med svetlim in temnim simbolizira vstop v temino / praznino, iz katere se začnejo luščiti prikazni. Nedefiniran med-prostor, ki ga naseljujejo nenehno spreminjajoča se hibridna bitja (mogoče pa so tja ujeta, zaprta ali tavajoča), briše meje med zunaj in znotraj, realnim in imaginarnim, živalskim in človeškim. Predstavlja združevanje nasprotij, ki naseljujejo isti univerzum. Fotografija kot vizualno poročilo (Ballenove) psihe, ki prihaja od drugod, iz nekega drugega sveta, je reminiscenca na spiritualistično fotografijo in prepričanje, da je fotografija sposobna zajeti, kar je očem sicer nevidno (in nedostopno). Zgodnja vera v fotografijo, ki jo je spremljala negotovost o samem procesu fotografiranja, je temeljila na prepričanju, da je kultura s pomočjo znanosti dosegla prej nepredstavljivo – omogočila je neposredno odslikavo realnosti in videnje tistega, kar je v tej realnosti nevidnega in najbolj zaželenega – dokaz o obstoju duše. Spiritualisti so v fotografiji našli trden in verodostojen dokaz o obstoju duhov, ki so ga iskali. Bolj kot sklicevanje na indeksikalni odnos do upodobljenega Ballena zanima manifestacija nevidnega, kot latentna slika v fotografiji, ki se pojavi šele po ustreznem postopku. Ob tem je kakršno koli sklicevanje na realno popolnoma iluzorno. Fotografija mu predstavlja način, kako nevidno pretvoriti v vidno. Fotografijo razume kot zrcalo, ki lahko prenese ali prevede in potrdi nekaj, kar implicitno razumemo, vendar ne moremo izraziti. Uporablja jo kot orodje za izkopavanje mentalnega, refleksijo uganke lastnega obstoja in materializacijo, vizualizacijo lastnega notranjega univerzuma, mentalne krajine, ki jo v določenem trenutku univerzalizira.

 

V absurdistični igri senc Igre prikazni njegova imaginacija črpa iz neskončne zakladnice kolektivnega nezavednega – mitologije, arhetipov, iniciacijskih obredov in ritualov, upodabljajoče umetnosti, (pra)zgodovine in spomina. Vsi tako ali drugače verjamemo v neke vrste duhove. Prikazni so bitja, katerih vloga ni znana, so neopredeljena, sama po sebi niso dobra ali slaba, so zgolj sled,  opomin ali klic nečesa, kar smo morda pozabili, potlačili ali izgubili. So tisto, kar Sigmund Freud zaobjame v konceptu grozljivega (das Unheimlliche) in kar naseljuje tudi druga Ballenova dela – tisto strašljivo, ki izvira iz od nekdaj znanega, domačega; tesnobni element potlačenega, ki se vrača. Potopitev v moraste sanje in temačen svet prikazni pa tudi v budnem stanju ne prinaša zaključka, epiloga, nikakršne katarze, razrešitve ali odrešitve. Četudi korenini v kolektivnem (nezavednem), se z eksistencialno praznino spopadamo vsak po svoje.

 

Jasna Jernejšek

2019 © GALERIJA FOTOGRAFIJA