Almin ZrnoApologija Erosa

13.12.2018 do 19.01.2019
Ura otvoritve: 19.00

APOLOGIJA EROSA – OHRANJANJE SKRIVNOSTI IN ŽENSKE V NJEJ   Dojemanje akt fotografije Almina Zrna iz serije Freske je mogoče razumeti znotraj dvehključev – kot samosvojo poetiko ali kot refleksivno poetiko napram drugi seriji aktov z nazivomNude. S tem se zavaruje najmanj dvakratno kodirani pomen predočenih fotografij aktov. SerijiNude in Freske sta na nek način […]

Almin Zrno, rojen leta 1966 v Sarajevu, je eden najpomembnejših
fotografov Bosne in Hercegovine. Daleč od svetovnih središč fotografije,
je Zrno že zelo zgodaj odkril svojo ljubezen do fotografije ter se pridružil
foto-kino klubu CEDUS, kjer se je tudi spoznal z magičnim svetom svojega
bodočega poklica. Kmalu zatem je svoja prva dela začel razstavljati na
številnih skupinskih razstavah po Jugoslaviji. S sedemnajstimi leti je na
republiškem tekmovanju prejel prvo nagrado za najboljšo fotografijo.
Nemirna mladostniška leta in vojna v Bosni in Hercegovini v začetku
devetdesetih let 20. stoletja sta ga za deset let ločila od fotografije. Leta
1996 je nadaljeval kariero poklicnega fotografa. Delal je največ na
področju novinarske fotografije in sicer kot urednik foto-oddelka dveh
lokalnih tiskanih medijev. Združenje novinarjev Bosne in Hercegovine mu
je za to delo dodelilo dve nagradi za najboljšo objavljeno fotografijo.
Leta 2000 je postal član Združenja likovnih umetnikov uporabnih
umetnosti in oblikovalcev Bosne in Hercegovine (ULUPUBiH), ki ga
trenutno tudi vodi. Leta 2003 je v Umetniški galeriji Bosne in Hercegovine
imel svojo prvo samostojno razstavo z naslovom “STAGE”. Do zdaj je
razstavljal na sedemnajstih samostojnih razstav v Bosni in Hercegovini in
v tujini. Prejel je šest prestižnih nagrad Collegium Artisticum za najboljšo
fotografijo. V Kantonu Sarajevo ima status uveljavljenega samostojnega
umetnika. Leta 2015 je objavil svojo prvo monografijo Vijećnica.

APOLOGIJA EROSA – OHRANJANJE SKRIVNOSTI IN ŽENSKE V NJEJ

 

Dojemanje akt fotografije Almina Zrna iz serije Freske je mogoče razumeti znotraj dveh
ključev – kot samosvojo poetiko ali kot refleksivno poetiko napram drugi seriji aktov z nazivom
Nude. S tem se zavaruje najmanj dvakratno kodirani pomen predočenih fotografij aktov. Seriji
Nude in Freske sta na nek način komplementarni. Medtem ko se prva nanaša na akt fotografije,
ekspozicije teles in telesnosti, druga predstavlja njihove transpozicije. Povedano figurativno,
znotraj prve serije žensko telo, v skrajno surovem in erotičnem naboju, želi zapustiti sliko, se
nas dotakniti in se nam pridružiti, v drugi seriji pa se telo umakne v globino slike ter s tendenco
izginjanja in fragmentarnosti odpira vprašanje nadomestitve kategorije lepega. Medtem ko so
fotografije iz prve serije estetično določene, fotografije iz druge serije ob poudarku na estetičnem
odpirajo tudi semantični prostor.

 

Fotografije aktov iz serije Freske formalno in tudi pomensko označujejo težnjo po
specifičnem povezovanju figure in ozadja. Klimtov Poljub je model in slikarski primer, kako sta
ti dve formi izgubili mejo ter se popolnoma povezali in prepletli, nakazujoč s tem modernistično
generiranje prostora. Postopek Almina Zrna je pri aktih telesne transpozicije prej postmoderen.
Tukaj je telo figura, ki izginja, se staplja z ozadjem, pri čemer je čvrstost ženskega telesa v vsem
njegovem erotičnem naboju in lepoti zadržana – telo je šele na izhodišču poti proti specifični
fragmentarnosti. V stapljanju z ozadjem figura iz svojega 3D prostora poskuša preiti na 2D
ploskev, kot steno, oziroma fresko. Tukaj način, ki spominja na fresko tehniko nakazuje tudi pot
razgradnje slike na več manjših slik, v disperzno in navidez neorganizirano kompozicijo. Tako se
preko teh novih “slikic” pojavljajo tudi novi poudarki telesa, ki je doživeto z novih perspektiv.
In šele tukaj, v tem kontekstu, vidimo najmočnejšo vez teh napol nagih, z draperijo ogrnjenih
modelov na fotografijah Almina Zrna z antičnim. To je ambient zaznamovan z antično simboliko
in s predstavami, kot so tiste, značilne za stensko fresko slikarstvo antičnega Rima v “Vili
misterijev” (Villa dei Misteri, Pompei). Ob vseh razlikah so akti Almina Zrna nedvomno
pomensko povezani s temi pompejskimi ženskimi figurami misterioznih pomenov. Glavna
pomenska vez aktov Almina Zrna transpozicije in ženskih figur s fresk iz “Vile misterijev” je
izkaz skrivnosti in njene svojevrstne afirmacije – ohranjanje skrivnostnosti ženske v polni telesni
in erotični ter s tem tudi duhovni lepoti. V svetu, v katerem se vsaka skrivnost podira in izgublja,
kjer je vse pojavno eksponirano do skrajnih meja, do roba smisla, se prepoznanje in ohranjanje
nerazdružljivega dualizma skrivnosti in lepote pojavlja tudi kot vrsta naloge. Sicer pa je
vprašanje skrivnosti v bistvu izpraševanje smisla sodobne umetnosti v prostoru, kjer se podira in
izginja transcendentalni sloj umetniškega dela (Grzegorz Sztabiński) in kjer je kategorija
skrivnosti derivat transcendentalnega ali njen možni sinonim. Podobno je tudi s kategorijo
lepote, ki se v sodobni umetnosti umika v drugi plan ali celo izginja. Tako je najbolj logično
mesto ohranjanja skrivnosti v lepoti ženskega telesa, čigar estetično, v artikulaciji aktov Almina
Zrne, ni možno brez erotičnega. Almin Zrno reafirmira klasične modele ter predstave in sicer
tako, da kategorijo lepega in erotičnega povezuje tudi formalno s sakralnim pomenom ženskega
telesa. Na aktih Almina Zrna so napol gole figure ogrnjene z draperijo in v svojevrstnih pozah
kot upodobitve antičnih, grških in rimskih boginj. Vtis je, da Zrno občuduje svoje akte in se jim
klanja.

 

Fotografov postopek prevajanja akta iz naglašene situacije estetskega proti pomenu freske,
stenske slike, zaznamovane z antično simboliko golega ženskega telesa, prekritega z draperijo,
je jasno postmoderen. Vendar sam “vhod v ploskev stene”, premeščanje teles, njegova
svojevrstna dezintegracija in disperzija v 2D format (ozadja), je trdno povezan s sodobnostjo in
njeno problematiko. Namreč, Almin Zrno postavi akt v zadnji plan slike, in sicer tako, da ga
skuša stopiti z ozadjem in oblikovati svojevrstno fresko – sliko. Zdi se, da se v sodobni kulturi in
umetnosti 2D slika pojavlja kot specifičen okvir vsakega vizualnega delovanja ali še
pomembneje, kot njegovo izhodišče. Psihoanalitično tolmačenje sodobne kulture bi se dalo
označiti kot človekovo težnjo po 2D sliki: “Stopiti v sliko!”, “Postati slika!”. Ta sodobna drža
(“Biti slika!”) se v osnovi loči od estetičnega razumevanja slike predhodnega obdobja na način
“Biti kot slika!”. Almin Zrno to značilnost sodobne kulture, v kateri še vedno ni določena
vrednostna projekcija “dobro/slabo”, uveljavi s poudarjeno izumetničenostjo dotične slike in tega
ne skriva. To je povsem jasno, če se te akte, svojevrstne transpozicije teles in telesnosti, postavi
nasproti omenjenim aktom ekspozicije (serija Nude), v katerih na nek način ekstremno reificirani
akti ženskega telesa poskušajo zapustiti sliko in se iz nje prikazati v samo stvarnost. Nasproti
njim fotografije premeščanja teles in telesnosti (serija Freske), kot da podpirajo “estetiko
izginjanja” (Paul Virilio), svojevrstno izginjanje materialnega in telesnega sveta, znotraj
sodobnega prostora in njegove virtualizacije.

 

Estetika izginjanja nakazuje povsem drugačne pomene od tistih, ki jih vsebuje naglašeni
eros ženskih aktov – poseben ples samega Erosa. V senci plesa Erosa je vedno prisoten Thanatos.
Ta aluzija se, kot komaj opazne sence, pojavlja podprta z lahnim dihom fragmentiranja sveta v
predočenih slikah disperzije ženskega telesa in njegove lepote. Tako se v fotografijah Almina
Zrna forma ženskega akta pojavlja – na prvi pogled nenavadno in nasproti svoji primarni nalogi,
slavljenju in apologiji lepote ter erotike ženskega telesa – kot svojevrsten komentar in kritika
sodobnega sveta.

 

Fehim Hadžimuhamedović

2018 © GALERIJA FOTOGRAFIJA