STEPHAN LUPINO 80. v NY

01.12.2016 do 21.01.2017
Ura otvoritve: 20.00

STEPHAN LUPINO 80. v NY   Stephan Lupino se s fotografiranjem pravzaprav sploh noče več ukvarjati, zdaj raje kipari. Intuitivnost samouka ga je gnala v raznolike izkušnje: med drugim je bil telesni čuvaj in svetovni prvak v karateju. Iz rodnega Varaždina je odšel v Veliko Britanijo, da bi se naučil angleščine, nato pa v New […]

STEPHAN LUPINO 80. v NY

 

Stephan Lupino se s fotografiranjem pravzaprav sploh noče več ukvarjati, zdaj raje

kipari. Intuitivnost samouka ga je gnala v raznolike izkušnje: med drugim je bil

telesni čuvaj in svetovni prvak v karateju. Iz rodnega Varaždina je odšel v Veliko

Britanijo, da bi se naučil angleščine, nato pa v New York študirat igro. Bil je

fotomodel, ko ga je opazila fotografinja Deborah Turbeville in prav ona mu je kmalu

posodila prvi fotoaparat. Znašel se je na drugi strani in presenetil s svojimi

fotografijami, za katere je postala značilna skoraj fizična intenzivnost, objavljali pa so

jih v revijah kot so Vogue, Photo, Zoom in Stern. Za avantgardno revijo Details je

začel spremljati newyorško nočno življenje in splaval v izjemno vzdušje takratnih

klubov.  

Sloves nekdanjega fotokralja newyorškega nočnega življenja se ga še vedno drži. In

to ne zaman, pričajo fotografije, ki jih predstavlja razstava Osemdeseta v New Yorku.

Razvrat, divjost, ekscentričnost: na Lupinovih fotografijah iz tega obdobja se znajde

vse. V zanj značilni maniri je bilo fotografiranje v klubih pravzaprav performans.

Kot so bili nekakšen performans tudi klubi. Kreativni potencial zabave sta vizualna

umetnost in glasba preizkušali že vse od zgodnjih 60ih, najslavnejši in najbolj

kontroverzni protagonist tega prepleta pa je bržkone Andy Warhol – hkrati eden

izmed množice slavnih umetnikov in ekscentrikov, ki so zahajali v kratkoživi klub

Area (1983-1987). Med njimi je bil tudi Stephan Lupino, ki si je v toaletnih prostorih

uredil improvizirani fotografski studio. Area je obljubljala nov svet, v katerem je bila

umetnost prostor, v katerem si pil in plesal. Edina konstanta je bila sprememba: ekipa

umetnikov in delavcev je klub vsakih šest tednov preuredila v skladu z novo temo, kot

na primer: “Rdeča”, “Umetnost” ali “Predmestje”. Keith Haring je slikal v živo, Jean

Michel Basquiat je DJ-al, Joni Mitchell je prišla praznovat svoj rojstni dan, Stephan

Lupino pa je fotografiral. Pri tem pa, poudarja sam, svoje portretirance pogosto slačil.

Temeljna ideja kluba je bila, da ni ločnice med performerji in obiskovalci, klub je bil

pravzaprav oder, na katerega si vstopil. Vstopil si v umetnost, drugo resničnost, v

kateri je potencial potenciran in smo vsi lahko nekaj drugega in nekaj več. Klubi so

spodbujali nenavadne oprave in preobleke, vsak je lahko bil zvezda.

V vsem tem je seveda tudi nekaj temeljno narcisističnega, kar ilustrira skupinska

fotografija, na kateri razpoloženo množico zabave vodi Lupino s stegnjeno roko s

fotoaparatom, skorajda kot Svoboda iz Delacroixove slike.  

Lupino dogajanja ni le fotografiral, ampak je bil del njega. Zato je posnel tudi

fotografije, ki niso bile namenjene za objavo. Te fotografije so morda likovno manj

izčiščene, tehnično manj dovršene in pogostost slavnih portretirancev je manjša; a

prav zato lahko New York v 80ih prikažejo drugače: bližje, bolj osebno in s slutnjo

tesnobe za pretiranim ekscesom. Razstava Osemdeseta v New Yorku se osredotoča

prav na fotografije, ki jih je posnel Lupino – soudeleženec in ne zgolj Lupino –

fotograf. Izza številnih bolj ali manj razgaljenih poz se sluti razpoka, skozi katero se

plazi plast človeškega in vsakdanjega, ki jo eksces umetnosti želi preseči (in

pozabiti?). Nepričakovano ranljiv je pogled mladega fanta, fotografiranega na

stranišču, poziranja drugih so pretirano očitna, kar nekaj portretirancev eksplicitno

posnema umetnost za seboj (poslikave na stenah klubov so bile očitno stalnica).

Občasno se kdo v ozadju norčuje iz modela pred kamero, spet drugič pa se popolnost

motiva in kompozicije poruši s kakšno drugo nepričakovano malenkostjo.

Area je delovala zgolj štiri leta, kar se zdi pomenljivo – življenju se pač ni v nedogled

dopuščeno pretvarjati, da je umetnost. Neizprosna vsakdanjost in vsakdanja

neizprosnost sta se skozi razpoko priplazili nazaj. Ob koncu 80ih je zam(i)rala tudi

klubska scena. Mesto je postalo predrago za najem velikih prostorov, življenje je

postalo težje, mladi ljudje pa resnejši in bolj osredotočeni. Kot temen odmev erosa se

je priplazila smrt (New York je v 80ih epidemija AIDSa prizadela bolj kot katerokoli

drugo ameriško mesto). Tudi Lupinove fotografije, zasičene z življenjem, se ne

morejo izogniti slutnji tesnobe in smrti: memento mori, kot nenazadnje tisto najbolj

fotografsko.

 

 

Iza Pevec

2017 © GALERIJA FOTOGRAFIJA

 DELOVNI ČAS

ponedeljek - petek: 10h - 19h

sobota  10h - 14h 

in po dogovoru